TOW All The KisSing

Ah ta fax. Zdaj moja Starbucks tihožitja izgledajo malo manj idilično (zgoraj). Neverjetno, kako hitro sem padla notr, kljub temu, da nisem nameravala. Tu nimajo tistega našega čudovitega “uvodnega” oktobra, ko se na faxu samo gledamo… tukaj imajo direkten skok v sredino projekta in to že v sredini septembra. V sredo imamo delno oddajo (trije plakati A2!), tako da je zadnji teden minil v znamenju neskončnih sprehodov po lokaciji in še bolj neskončnih sestankov na faxu. Imamo pa zanimiv razged iz šestega nadstropja:

Za začetek delamo urbanizem, ampak še 1x, prva oddaja je že v sredo, tako da gre za zelo intenziven urbanizem. Lokacija je pa prav romantična: sever Barcelone, tik pred hribom Tibidabo… “have I ever told you about the time I went back-packing through western Europe? I was just outside Barcelona hiking in the foothills of Mont Tibidabo..” ;) Nisem še uporabila zgodbice, ampak jo bom pa lahko zdaj bolj doživeto pripovedovala:) Območje je res tipično mediteransko (tudi fax je nasproti borovega gozdička, nekatere druge fakultete so rahlo v hribu, povsod je rdečkasta zemlja in občasno piha topli vetrič, ki pripelje vonj po morju…). Se mi zdi, kot da bi se sprehajala pa malenkost bolj urejeni Dalmaciji. Pravzaprav je po štirih letih seminarja v Ljubljani to prava osvežitev! Ja, obstajajo druge lokacije, kdo bi si mislil… Dodajam nekaj izbranih “službenih” slikc, da moj Pentax ne bo mislil, da so njegove slike lokacije kaj manj vredne od ostalih:)

Pa da opišem še svojo skupino sošolcev: Anglež, ki v bistvu ni kaj dosti zraven (ampak je pa Anglež, z British accentom – sem ga našla… ampak ni pa the One;), Francoz #1 in Francoz#2 . Oba sta super. Nadpovprečna Francoza;) (ampak sta prej študirala v Švici, tako da mogoče nista “čist” Francoza:) En je sicer rahlo tečen in živčen na momente, ampak tudi to se prenese… bomo vidli, kaj bo jutri (danes!), dan pred oddajo.. ko smo se dogovarjali, kdaj se dobimo, da bo dovolj časa, je Francoz #1 rekel, da sej ni panike, če je kriza, delamo pač zvečer mal dlje. Nato pa je Francoz #2 postal kar malo “napet”. Povedal je, da v štirih letih še ni prebedel noči zarad faxa… kak arhitekt potem sploh je?!;). Skratka cele dneve delam in cele dneve govorim francosko… nekak nisem računala na to, ko sem šla v Barcelono (->Španija, ali pa vsaj Katalonija), ampak je koristno – malo vadim, pa še arhitekturne izraze se učim. Jutri pa končno tečaj Španščine. Upam. Držimo pesti.

Še preden sem tako zelo padla v ta fax ritem, pa sem si privoščla še malo arhitekture (ja, na začetku sem imela veliko veselja, zdaj sem malo manj naspidirana kar se tega tiče…). Ampak končno sem Miesov paviljon videla… ko sem izvedela, da grem v Barcelono, se mi je nekaj dni zdel ta paviljon edina pozitivna stvar… No, zdaj vem, da jih je veliiiko več, pa tudi Mies me ni razočaral, pa še neverjetno fotogeničen je. In deset minut stran od mojega začasnega doma, tako da si bom še privoščla kdaj kak relaxing afternoon v špici modernizma. Če je na naslovni strani mojega bloga, si zasluži veliko sliko:

Gaudija pa tudi še nisem povsem opustila – a sem že tečna s tem?:) To je tista najbolj znana stanovanjska hiša, ki so nam jo kazali na vseh predavanjih. Zanimiva streha, super razgled, spet nenavaden pravljičen občutek in če je sonček, je še toliko bolj prijetno. Mimogrede, “skulpture” na strehi so v bistvu dimniki. Scary dimniki:)

Drugače pa še naprej spoznavam Španijo in Špance. Spoznavam = lupčkam. Dvakrat, enkrat na desno in enkrat na levo lice. Vsakega in vsakič. Zdaj mi je jasno zakaj imajo tisti “besos” na koncu kartic, mejlov… pa bi človek mislil, da sem se navadila v Franciji, ampak se očitno nisem. Zadeva je namreč precej zoprna, polna nevšečnih vprašanj: v katero smer grem najprej? (odgovor:levo), kaj naredim z roko? (odgovor: primeš okrog rame ali pasu), a je to za zdravo in za adijo ali samo za spoznavanje novih ljudi? (odgovor: ne vem točno, ampak definitivno ne samo za spoznavanje…), kako zelo zračni naj bodo ti lupčki? (odgovor: zeloooo odvisno je, add your own personal style;). Ajej, na koncu se bom navadila, pa bom užaljena, ker me v Sloveniji ne boste pozdravljali z dvema zračnima lupčkoma:)

Medtem sem tudi že dobila svojo prvo pošto, hvala Žiga! Čas hiti… že tri tedne sem tu, kmalu bo oktober (tudi 16.:), se mi že počasi dozdeva, da bo tole leto minilo v hipu. Stena z vstopnicami, karticami in drugimi zanimivimi papirčki se tudi počasi polni. Na drugo steno sem obesila zemljevid Barcelone, ki ga postopoma barvam – predeli, ki sem jih že prehodila, so rdeči. Mogoče bom dodala še en to do list, da bom lahko sistematsko videla res vse, kar me zanima. Hm, je to preveč “old Nina”?:) No imam pa eno new Nina zanimivost: mami, zdaj jem olivno olje tudi v solati! Ni bilo drugega in očitno je to stvar navade, tako da ko pridem nazaj, bomo lahko imeli vsi isto solato:)

Ta vikend je Barcelona imela praznik La Merce (to je svetnica mesta). Festival se je počasi začenjal že prejšnji teden, vikend je bil sploh poln (baje se ni dalo dobiti proste sobe v celem mestu), glavni praznik pa je danes, cela Barcelona je imela tudi dela prost dan in na koncu čudovit ognjemet. V petek, soboto in nedeljo je bilo mesto polno odrov, na vsakem večjem trgu glasba, različne zvrsti, različni ljudje… v petek so nastopali tudi Terrafolk! Kot zavedna Slovenka sem jih seveda šla poslušat in bilo je dobesedno noro. Znoreli pa so Španci. Neverjetna množica, neverjetno vzdušje (Blaž, več ljudi in boljše vzdušje kot Siddharta takrat v Kopru!). In vsi so plesali, ploskali, peli, skakali, pa spet ploskali… res so bili dobri. Na koncertu je bila še ena Slovenka, s katero sva šli pod oder in jih pozdravili po slovensko – potem pa je Cvetrežnik (Anja, če ga kaj vidiš, mu povej, da so bli res zakon;) celi tisti množici povedal: “People came all the way from Slovenia to see Terrafolk!”:) Sem že pozabila, kakšen občutek je živeti v tujini in na daljavo začutiti Slovenijo (feel Slovenia;). No, ta večer je bil as close to domotožje as I got so far.

Včeraj pa so igrali Travis. Sem ugotovila, da so pravzaprav definicija mojega glasbenega okusa: zjamran pop rock:) Prav fajn je blo, tak easy koncert, ljudi za tri ulice (oder so imeli na enem izmed večjih križišč), sicer res gneča, ampak sem odmislila in odtavala daleč daleč… med drugim v srednješolska leta, ko sem si na stopnicah pela Sing, pa mi je Daša povedala, da je Travis skupina in ne človek:) Heh, če ne bi bla to The music expert Daša, ji sploh ne bi verjela! Potem pa flash forward more than 4 years later, ko za mojo mizo sredi enega izmed tistih tipičnih half work half fun večerov s Ksenijo ugotoviva, da Love Will Come Through pojejo prav Travis:) Hm, a sva jo celo nardile za theme song večera?:) Again, as close to domotožje as I got;) Ampak pol se oglasi pevec, s še bolj edgy british accentom kot ga ima Chris, pa sem spet v Barceloni in uživam.. sing, sing, sing!