TOW It All Began
september 6, 2007
Po vseh poslovilnih žurkah, obiskih, kavicah, Larryjih, kosilih, sprehodih, kinih in koktejlih, sem komaj še našla nekaj energije za pakiranje… ampak sem spakirala. My life in boxes bi se lahko imenoval tist pogled na našo predsobo, ki ga je vsakič spremljalo vprašanje, kaj še moram spakirat. Na koncu sem pozabla samo pulover, jakno in šal (ki jih tu sicer ne rabim, v slovenskem dežju na letališču bi mi pa prav prišli!), japonke (ki so danes dobile roza nadomestilo – septembra namreč nikjer več nimajo japonk in florescentno roza je bila edina izbira) in skoraj pozabila polnilec za moj dragi Pentax(hvala Žiga, za polnilec in za Pentax;). Od tu naprej je šlo vse po planu. V Londonu sem sicer bila malo jezna na njihov “One Bag Rule”, kako zaboga naj DSLR z objektivom stiščim v torbo od laptopa?!! Starbucks, vonj Bodyshopa in poslušanje British accenta so bili dovolj, da sem problem odmislila in ugotovila, da je London še vedno moj #2.
Barcelona še nima mesta v moji razvrstitvi. Letališče je tako, kot so vsa. Prišla sem v temi in prvi šok so bile palme pred terminalom – sej res, zdej sem na morju…hmm. Sledila je vožnja in sprehod do moje sobice. Številke sem nestrpno odštevala, od 186 do 101. Ko sem vidla, da 101 obstaja, je izpuhtela še zadnja živčnost. Dobila sem sobico. Malo, zelo malo, ampak mojo.
Moje ne ravno zanesljivo oko pravi, da je velika 2,5 x 3,5m. Na tej površini se najde prostor za posteljo, mizo, police in kopalnico. Kmalu načrtujem obisk v Ikeo – rabim lepe škatle, ker je prav smešno imeti spodnje perilo na polički:) Zanimiva je tudi kopalnica, ki se mi zdi velika 120 x 80cm. Na tej površini se pa najde prostor za tuš, v katerem stojim kadar sem pred umivalnikom, pa tudi wc. Zanimiva varianta – prefabricirana vgradna kopalnica. Namesto omare je kar kopalnica! Še ena nekaj čudnega: bela tla po celi sobi. Snežno bela, no, v bistvu že ne več. Verjetno so gospodje, ki so montirali kopalnico pozabili sezuti čevlje in belo ni več belo. Imam pa zelen stol, ki paše k papirnati rožici, ki sem jo prinesla s sabo in me rahlo spominja na lanske seminarske študentske sobice (oziroma njihove zelene renderje). Tla so bela, strop pa ni. Goli beton… v štirih letih faxa so nas naučili najprej tolerance in nato ljubezni do tega materiala, ampak nikoli si nisem mislila, da bo goli beton prva stvar, ki jo zagledam, ko se zbudim:) Sej ni slabo, ampak bi lahko bil lepše narejen. Nekaj slikc, za občutek (brez rahlo širokokotnega objektiva bi tole zelo težko slikala:)
Rahlo zmedena in polna vtisov sem zaspala. In spala. In spala. Kdo bi si mislil, da tudi v Barceloni Nina rada spi:) Danes se že cel dan počutim, kot da se mi vse skupaj sanja. Sprehod po mestu je bi kot vsak prvi stik z novim mestom, le da ja tokrat moje celih deset mesecev. Ulice, ki so se mi danes zdele tuje, mi bojo kmalu domače, podzemna postaja na kateri sem bila danes prvič, bo kmalu moja rutina..
Zaenkrat mi je Barcelona všeč, nimam pa še povsem jasnih vtisov, zato bom danes ostala pri slikah:
