TOW Nina Speaks Spanish

Or doesn’t.

Jutri imam zadnjič tečaj španščine. Spomini na srednjo šolo in tiste moje najljubše ure angleščine, celo nemščine… vmes sem že pozabila, kako zabavno je lahko učenje tujega jezika. Z vsemi igrcami in podobnimi pedagoškimi prijemi:) Mal sprostitve pred kaosom faxa. Dva tedna sta za mano in se mi prav fajn zdi, ko se spomnem, da prej nisem znala praktično nič, zdaj se pa brez problema zmenim v trgovini, v kinu, v restavraciji, celo pri frizerju (!!). Vmes so me premestili v težjo skupino, ampak tudi v tej sem zdaj tista Nina, ki pove odgovor, ko ga nihče drug ne ve. Je celo učiteljica rekla, da mi gre ful hitr (<-hehe, kak osnovnošolski stavek:). Prejšnji teden, ko smo jo imeli dve uri nadomeščanja, je nisem razumela skoraj nič, zdaj se že kregava (ne zares seveda) in pogovrajava kako je el protagonisto de la Anatomia de Grey muy guapo;) Tako da imam prijetne dopoldneve, če le nista prejšnje popoldne in noč bila prehuda. Na eni strani je tečaj, ki mi malo zdravi ego, ampak potem ga fax spet popolnoma dotolče. Ok, saj razumem vedno več, to je dejstvo, ampak včeraj sem prvič imela predstavitev v španščini. Prebrala naj bi šest stavkov, nekaj iz plakata, nekaj iz zapiskov. Prej sem vse razumela, parkrat preizkusla in mi je prav fajn šlo, potem pa je zmes treh resnih obrazov profesorjev in 40 zapiflanih študentov (vsi so ful pridni, dobri, naspidirani, aja, pa špansk znajo!) naredila svoje – doživela sem tisto popolno blokado, ki se zgodi v filmih (meni se do včeraj še nikoli ni). Črke so plesale, sploh nisem več znala prebrat tistih besed… sem jih dešifrirala, kot da bi jih prvič vidla, kaj šele vedla, kaj pomenijo. Ko naj bi naredila preskok iz plakata v zapiske, pa tudi to ni več šlo. Naenkrat nisem več vedela, kje sem ostala, gledala sem plakat, zapiske… potem sem se čist ustavla in šla zadnji stavek od začetka, pa tudi tu se nisem našla… sem na koncu sam plakat do konca prebrala in prepustila francozoma, da sta dokončala. Ja, sej ok, sem bogi erasmus, za katerega so take polomije normalne in nihče me ne obsoja. Ampak meni pa kljub vsemu ne more biti vseeno, da izpadem taka budala. Kasneje sem se mal rešla, ko so komentirali naš izdelek, pa jim nekiaj ni bilo jasno, pa sem razložila, iz glave (zakaj je blo to lažje kot tisto branje prej, mi ni ravno jasno). Ampak kljub vsemu, nikakor ni blo prijetno.

Potem je tu še sama vsebina našega dela, ki ni bila ravno pohvaljena (ampak tudi druge niso bile – tu ne pohvalijo NIKOLI, res, huje kot pri nas), ampak spet mali plus, kritizitrali so tiste stvari, s katerimi se jaz v osnovi nisem strinjala, ko smo jih delali. Tako da tud tu je mal moralne zmage nad francozoma (ki ju imam poln kufer, ker ne morem več gledat istih dveh tipov vsak dan po 6 ur), ampak moj ranjen ego še vedno trpi. Ni hujšega kot nezmožnost izražanja. Ko delamo me to res spravlja ob živce – ampak normalno je, da v francoščini, ki sem jo znala kot trinajstletnica ne morem razložiti svoje super dobre arhitekturne ideje. In izpadem neumna, spet. Avtomatsko imam manj besede pri zadevi, moje ideje so manjvredne in nekak mi je to težko sprejet. Ko je blo pa enkrat neki o angleščini govora sta pa rekla, da jima je to pol težko (dddd) ->kaj sem pa drugega pričakovala, sej sta frenchies. Tud špansko govorita s tistim ogabnim francoskim naglasom in stavim, da bom čez 10 mesecev govorila bolš od obeh, ampak moram pa bit potrpežljiva. K sreči se skupinsko delo konča v sredo, ko imamo končno predstavitev. Potem sem on my own, wuhu.

Tako da ja, fax ni ravno zabaven trenutno, ampak poskušam ostati optimistična za naprej. Sploh pa bo zdaj lažje delati, ker imam novega best frienda:) Ime mu je Celsius in ima 2gb rama, 1650×1050 resolucijo (15,4″), NVIDIA Quadro FX 570M, 256 MB in Intel Core duo 1,80GHz. Ker sem kljub vsemu očitno shallow dekle in mi je pomemben tudi njegov videz, pa imam rada tudi njegovo elegantno črno zunanjost, ki jo čudovito dopolni esteska (nekičasta) srebrna notranjost. Dobil je tudi novo miško, ki se popolnoma sklada z njegovimi barvami in potezami. Upam, da bo najin odnos uspešnejši od bivšega, ki me je nenehno puščal na cedilu in me spravljal ob živce. Tako da polna upanja vstopam v nov relationship, ki se je zaenkrat izkazal za uspešnega – Vista je ful lepa, photoshop je fuuul hitrejši, slike nimajo zelenih črtic (bi morala vseh 2000 še enkrat pogledat;), ko najdem čas in inštaliram acad si bom celo upala odpret lanski seminar max in dwg file;) Upam, da vse to niso le začetni honeymoon dnevi in tedni. Držmo pesti:)

Še nekaj o špancih… zamujanje. Če v LJ zamujam 5 minut me Ksenija že postrani gleda… tu me čudno gledajo če sem točna – če zamudiš 5min je nevljudno, če zamudiš 15 do 20 je normalno, ena ura je pa že mal preveč (ampak če se za uro dogovoriš le okvirno, se tudi to pričakuje). Prva dva tedna sem nenehno čakala ljudi, potem sem pa ugotovila, da je čas, da se dam na špansko uro. Tako da zdaj zamujam od 15 minut do pol ure, odvisno od situacije. Ne samo zamujanje, tudi spanje je bolj podobno mojim navadam- Spat se hodi pozno pozno, če greš kam ven pa zgodaj zgodaj (zjutraj seveda). Tako kot imamo mi imena za dele dneva kot so jutro, popoldne večer, noč, imajo španci še eno ime za obdobje nekje med eno in sedmo uro ponoči: madrugada. Ne, ob sedmih zjutraj se NE vstaja, ob sedmih se ali pleše ali pa spi (to je na tečaju nenehno na tapeti – se prerekajo trije nemci in španska učiteljica:). Imajo celo en rek, ki ga uporabiš, če ti nekdo reče, da je vstal ob sedmih: “Y a esta hora hay callas?” – dobesedno pomeni “Pa ob tej uri sploh obstajajo ulice?”. Ne, tu ni dnevnega življenja pred osmo. Je pa nočno – tipičen večer pohajanja (sem si sposodla Anjin izraz, ker najbolj opiše njihovo početje) se ponavadi konča s kavico in zajtrkom nekje v mestu. Kako jim to uspe? Počasi… najprej večerja ob desetih ali enajstih, ki je dobra podlaga za pohajanje od bara do bara, kjer spiješ kako sangrio ali cerveso in mal počvekaš s prijatelji. Potem se okrog dveh ali treh spraviš nekam mal plesat, kjer plešeš do šestih ali sedmih, ko zaprejo diskoteko. Nato si privoščiš še zajtrk in večer je končan. Dan se pa začne. Ne vem čist kak je potem naslednji dan – verjetno tak kot tisti po naših autocad allnighterjih. Jaz še nisem zdržala do zajtrka, sem si rekla, da imam eno leto časa da pridem v ritem, tako da je bil zaenkrat maksimum do štirih. Naj tu samo še omenim, da se Španci nikoli ne napijejo na mrtvo kot Slovenci ali npr. Finci (tu imam zdej v glavi dva prizora: letošnje pivo in cvetje ob 5am in Helsinki nekje ob isti uri – kr grozno). Španci pijejo počasi in celo noč. Prav zanimiv sistem imajo: po ulici pakistasnki priseljenci prodajajo pločevinke mrzlega piva po 1euro, tako da lahko cel večer preživiš po pisanih ulicah Barcelone in ni nevarnosti, da bi ostal žejen:) Mimogrede – tu ne obstajajo velke pločevinke, samo 33cl – še en dokaz slow drinking mentalitete.

Čez vikend sem celo našla tudi malo časa za obisk še enega Gaudija. Ta mi je bil najbolj všeč do zdaj, kaj več pa ne bom filozofirala, ker je bilo verjetno tako ali tako že vsega preveč. Mi bo pa počasi zmanjkalo stavb, tako da se bo ta redna Gaudi rubrika kmalu končala:)

Veliko časa preživim na metroju. Tisto strmenje skozi okno, ko vidim le odsev sebe in črn tunel je idelano za razmišljanje in sanjarjenje. I love underground:) Podzemna je dokaz, da je mesto mesto. Nekje v podzavesti imam tiste dneve, ko sem bila mala in sva z mamico šle ob sobotah po Parizu. Vedno sva šle z metrojem in občudovala sem jo, ko je natančno vedela na katero linijo, v katero smer in na kateri postaji dol. Pa vsi tisti hodniki, vse tiste barve, številke, imena… čudežno se mi je zdelo, da se lahko nekdo v tem znajde. Kljub temu, da mi je zdaj jasno, da zadeva ni prav nič težka, imam še vedno neke vrste spoštovanje do celotnega sistema. Vse povezave, frekvence vlakov, pogostost postaj… še vedno me malo fascinira. Kljub vsem podzemnim, ki sem jih že doživela. V primerjavi z drugimi, je ta zelo jasna: ena linija na enem peronu (v nasprotju z New Yorkom, Londonom, Munchnom ali Berlinom), ena linija ima samo en konec (torej se ne razcepi kot npr Copenhagen, NY, London, Munchen), skratka res dober in enostaven sistem, primerljiv s Parizom ali Dunajem… no tud London tube je zelo jasen. Ne pravim, da se v New Yorku ne znajdem na podzemni (da ne bom spet neumna izpadla, tako kot na faxu:), ampak občudujem sposobnost ljudi, da poenostavijo zadeve. Vlaki med tednom vozijo na slabe tri minute, in na vsaki postaji se odšteva čas do naslednjega. Poleg samega delovanja, je seveda zanimivo tudi vzdušje – med čakanjem, med vožnjo, med vstopanjem/izstopanjem… Zanimivo mi je primerjati kulturo podzemne različnih mest. Angleži NIKOLI ne vstopijo v vagon, preden ne izstopijo prav vsi, Španci se seveda ne sekirajo kaj dosti. Busy NewYorčani nikoli ne dvignejo pogleda izza svojega New York Timesa, medtem ko se Španci vedno opazujejo. Zanimivo se mi zdi, da tu nihče ne prosjači po vagonih (pa tudi na ulici je manj brezdomcev kot npr. v Parizu). Jutra na podzemni so zaspana, opoldnevi so lačni, popoldnevi so gnečasti, večeri so razigrani in noči so glasne – skratka metro živi prav tako, kot živi Barcelona.

Deset minut peš od tu je ena glavnih znamenitosti: Montjuic in Fontana magica, ki spreminja oblike in barve v ritmu glasbe. Ja, turistično, kičasto. Ampak kdo pravi, da je to vedno slabo. Sem si rekla, da moram it pogledat, pa je bilo prav prijetno. Sprehod, mal glasbe, študiranje fotoaparata in opazovanje vode so se po še enem napornem fax dnevu prav prilegli. Tako da dodajam še teh nekaj slik vedno bolj redkih utrinkov moje turistične Barcelone.

Ja, vedno manj turistična, vedno bolj rutinska. Med vikendom sem prala obleke – to je cela procedura (ful draga mimogrede). En stroj stane 3 eure, torej bele stvari 3eur, temne stvari 3eur in sušenje 3eur. Sem iskala najboljši sistem in ugotovila, da se mi splača prat čimveč stvari naenkrat, da je vsaj stroj poln. Tako sem imela skoraj tono oblek (dobra dva tedna) in jih lepo oprala, sušilec pa ni zmogel te količine in jih približno polovico ni do konca posušil. Ker sem bila preveč škrta in nisem hotela porabiti še 3 eure sem preostanek obesila po sobi, ki mimogrede nima obešalnikov. Tako da je going away darilo postalo tudi koristno, saj sem na njegove žebljičke lahko obesla tri majice (slika:). Nauk: pranje naj bo bolj pogosto. Tudi drugače pridno limam papirčke, vstopnice, račune, reklame, kartice in druge zanimivosti na svojo steno, ki je vedno bolj pisana. Središče vsega ste pa seveda prijatelji:) Na drugi steni imam pa zemljevid Barcelone, na katerem si z rdečo pobarvam kraje, kjer sem že bila. V živo izgleda bolj poln:) Se sprašujem če bi si mogoče zraven dala en seznam “things to see”, da ne bi čez deset (ups, zdej devet) mesecev ugotovila, da je cel kup stvari, ki sem jih hotla videt, pa sem na njih pozabla… ampak ja, to bi blo preveč old organized Nina, ne gre skupi – zdej tud jst živim iz pet minut v pet minut in zaumjam po več kot pet minut:)

4. Oktober! Točno en mesec. Uf, jutri moram novo mesečno karto za podzemno kupit:) Že en mesec se zbujam v mestu neskončnih možnosti in moram priznati, da je občutek enostavno čudovit. Tisto modro nebo, ki med vikendi vabi in vabi in me vedno znova spravi iz postelje (ni pomembno ob kateri uri:). Tako da ja, imam se super. Fax je pa tu zaradi ravnotežja. Jutri imam pa test pri španščini:) Tak da grem še mal prebrat nepravilne glagole, da bo rezultat pozitivno vplival na moj ego. And Nina will speak Spanish for real.

Približno tako so mi besede plesale pred očmi med predstavitvijo… ampak brez da bi katerikoli besedi uspelo takole filozofsko izstopiti:)