TO At The Beach

oktober 11, 2007

at the beach

V petek sva se z Anahi dobili na popoldanski kavici, da bi jaz malo vadila španščino. Zraven sta prišla njena prijatelja francoza (ne tista, ki mene živcirata…), sicer par, Sebastien in Gaylord. Torej ja, to sta moška imena in slednje je hmmm… malo smešno. Naj bi bilo bretonsko, ampak meni se kljub temu zdi smešno. Spet se je zgodil mix jezikov, Anahi je hotela prijateljema pokazati koliko slovenščine se je v enem letu naučila, glavni jezik je bila španščina, ampak če kaj nisem razumela, so mi prevedli v angleščino / francoščino. Tečaj je res naredil svoje, pravzaprav sem razumela veliko večino, pa tudi sama sem lahko kaj dodala. V tistem mirnem vrtu v notranjosti nekega stavbnega kareja, ki je prava oaza tišine v hrupu velemesta, sem se zavedala, da sem res faca. Tri tedne nazaj sem v tej isti kavarni sedela z Anahi in Atranxo in če sta si rekli kaj španskega, nisem razumela nič, zdaj sem se pa pogovarjala. Na misel mi je prišel tisti stavek iz predavanja o erasmusu… “v enem mesecu razumeš, v dveh govoriš” – jezik ni ovira… Jaz že celo po enem mesecu govorim. Tako da ja, faca sem!

Nekje med dolgo dolgo kavico me je Anahi vprašala, če grem z njimi na morje čez vikend. Na eni strani sem imela tečna francoza in delo, na drugi prijazna francoza in relaksacijo. Hm, odločitev ni bila težka. Pustila sem vse obveznosti, jih preložila na ponedeljek in v soboto popoldne smo se odpeljali proti severu, na Costo Bravo.

pokrajina… road fun pokrajina… spet

Končno sem videla to slavno prizorišče maturantskih izletov. Smo šli mimo izvoza Lloret de Mar:) Ampak končali smo v manjšem mestecu, kjer imajo starši od Anahi stanovanje. Kraj je bolj skupek apartmajev kot kaj drugega, še neke fensi hiške so, (dve naj bi celo bile od dveh igralcev Barce). Ampak če sem že pristala na Erasmus-morju, sem zdaj končno prišla do plaže:) Zvečer smo šli na sprehod v sosednje mesto, ki je tipično mediteransko, ampak kljub temu, da se njim zdi zelo staro, ni niti primerljivo s Piranom, Rovinjem, Hvarom… Za večerjo smo imeli Crepes Bretones. Gaylord je namreč iz Bretanije in to je tamkajšnja specialiteta… ampak nismo imeli pravih, ker v Španiji nimajo črne moke. Tako da Bretonci bi bili malo jezni na nas, ampak dobre so bile vseeno: v palačinki je vse kar si zamisliš, mi smo si pripravili jajce, sir, kuhan pršut in krompir. Bila sem malo skeptična glede krompirja, ampak prav paše. Po večerji smo vsi kar popadali v postelje in spali spali spali…

sunset beach Gaylord, Sebastien, Nina in Anahi sunset beach again
night. night.. my hand

Nekateri več, drugi manj. Po zajtrku (preostale palačinke:) smo se odpravili na plažo. Dolga dolga peščena plaža, popolnoma prazna. Kljub temu smo šli raje v zalivčke, do katerih smo imeli spet kratek sprehod s prekrasnimi razgledi:

la torre el mar el mar Nina

Morje je oktobra malo bolj mrzlo kot avgusta, za kako Ksenijo ne bi ravno blo, tud francoza sta se kot malo bolj nežni dušici bolj težko spravla notr, ampak meni je bilo pa super. Malo začetnega poguma in že sem plavala, tudi svojih zvestih očal nisem pozabila, tako da sem zares izkoristila. Sonce pa je bilo res avgustovsko. Vroče vroče… v popolni sprostitvi sem na eni skali zadremala. Daleč od tečnih francozov, zahtevnega faxa in glasne Barcelone. Zdaj malo bolj razumem to njihovo navado, da vsak vikend pobegnejo nekam takole ob morje… skoraj vsi imajo neka stanovanja, hiške, karkoli, izven Barcelone. Ta hrupna mesta postanejo naporna, če moraš ves čas v hrupu delati, živeti, spati. Ampak kakorkoli, jaz sem še vedno pristaš velemest, kadar je kriza, pač malo pobegneš ven.

na začetku je oktobrsko morje mal mrzlo… ampak pol se navadiš in je plavanje še večji užitek

Povratek v realnost je bil krut: štirje neodgovorjeni klici tečnih francozov. Imela sem naše tlorise, ker sem bila jaz na vrsti, da jih tovorim, in Bruno jih je nujno rabil. Tako da ko smo ob pol desetih zvečer prišli v Barcelono nisem šla na L3 in domov, ampak na L5 in do Brunota in šele potem domov. Ampak ok, sem si pa odtrgala svoj košček sprostitve. Med katero je nekje padla ideja, da bi z Anahi in Arantxo šle zvečer na Erasmus party (namen smo imele že ves mesec, pa je vsakič nekaj prišlo vmes). Tako da je po vsej tej relaksaciji na vrsto prišla še pristna Erasmus zabava… deset do polnoči sem ujela zadnji metro in začelo se je iskanje bara Be Cool (joj kako ime!). Bil je tipičen Erasmus party… ne vem če moram sploh še kaj dodati… ampak bom: kot če bi laboratorijske miške (erasmusovce) postavil v kletko (beCool) in jih pustil, naj se parijo:) Ok, sej pretiravam, ampak nekako sem dobila občutek, da je to velik del bistva teh zabav. Zanimivo je tudi to, da po določeni uri vsi ti novonastali parčki izginejo neznano kam, ostanejo le še tisti, ki imajo nekje v domovini punco/fanta, tisti, ki niso našli “pravega” za tisto noč in tisti, ki so se po pomoti znašli na erasmus partyju:) No, ampak all exagerations aside, sem se imela prav fajn, sploh ko so hiphop prekinili z La Bambo in ugotovili, da so s tem oživeli pol zaspanega plesišča – hiphop so potem za dobro uro nadomestile meni bolj všečne skupine/pesmi, od Nirvane preko GreenDayev, Offspringov, Beatlesov, rhcp-jev, pa vse do zadnje pesmice nehiphop serije: U2 – With Or Without You. Erasmus žurke so namenjene tujcem in zato se je končalo že ob pol petih, na pot domov pa sem naletela na gugalnice, gugalnicam se pa vedno težko uprem… sredi noči še toliko težje.

Arantxa, Nina in Anahi wuhuuu;)

Po neprespani noči je bil ponedeljek na faxu prav ubijalski… začelo se je ob pol desetih, ko smo se dobili s tečnima francozoma, končalo se je pa s tistimi klasičnimi tremi urami seminarja, ki se vedno vedno vlečejo, če se mi oči tako zapirajo, pa sploh ne obstaja primerna beseda za opis tega napora… Ob devetih sem prišla domov in pol ure kasneje že spala – moj rekord odkar sem tu. Zgodba s tečnima francozoma je danes k sreči dobila epilog: imeli smo končno predstavitev. Korajžno sem se odločila, da ne bom obupala in da bom še naprej poskušala govoriti na teh predstavitvah, prej ko slej se mi balckouti ne bojo več dogajali. Ko sem Brunoja vprašala kako si bomo razdleli, kar naj bi povedlai in če preberem en določen odstavek, je rekel da ne, da danes pa ne bomo brali… potem sem ga prosila, naj mi pove, kakšen stavek ali dva, da se ju naučim in potem povem (tako kot npr. ostale skupine naredijo s takšnimi kot sem jaz). Ampak Bruno je rekel, da misli, da danes jst ne bom govorila (!!). Da je že sam preveč zmeden in ne ve kaj točno bi povedal, da je navajen improvizirati in da mi ne zna iz glave povedati dveh stavkov kar tako (!!). Sem se razjezila in rekla, da neumno izgleda, če samo stojim poleg niju in dajem vtis, da nič nisem imela zraven pri tem delu, pa je samo rekel, da saj vedo, da delamo vsi. Globoko sem vdihnila in odkorakala stran… V naslednjih minutah pa so se mi po glavi motali plani bojkotiranja (da se kar oglasim, povem krneki, in to v svoji nerazumljivi in izmišljeni španščini). Na koncu sem idejo v dobro skupine opustila, ampak nisem pa uspela preprečiti drobnega nasmeha na mojih ustnicah, ko sem videla, kako se je francoz #2 zapletel in imel hm… neke vrste blackout:) What goes around comes around. Aroganca francozev je res neverjetna stvar. Kaže se v precej specifičnih trenutkih, npr. kot prav posebna mešanica jeze, šoka in zmedenosti, ko začne domačin govoriti katalonsko, profesorji mu odgovorijo prav tako po katalosko, ampak bogi francozek, ki se je naučil samo španščine, je popolnoma izgubljen. Aja, Katalonščina je tu materni jezik!! Ampak to Francoza ne zanima.

Ok, podobnih stvari in prigod je še veliko (preveč) bolje bo, da se ustavim kar tu. Zdaj sem sama, zdaj bom lahko svobodno delala, zdaj bom lahko svobodno govorila (!!). Za začetek, pa si bom privoščila mini počitnice – jutri pride na obisk mami, tako da bova lahko brez francozev uživali v čudoviti Barceloni. Pospravila sem že sobico, pomila bela tla, ki še vedno niso (in nikoli ne bojo) čista, pospravila obleke, uredila kopalnico… da bo mislila, da je vedno tu tako lepo, kot na slikah:) Po enem tednu pa bo seveda ugotovila, da se bela tla res hitro umažejo, da plastična kopalnica ni najbolj priročna stvar, da Nina še vedno odlaga obleke na stol (dokler ne padejo na tla) in seveda, da je Barcelona res the best:)

N