TOW Nina’s mom

Prejšnji teden sem bila na počitnicah. Pustila sem Francoze, pustila sem fax, šla sem na dopust. V Barcelono.

Mami je prišla v četrtek in po dolgem počitku in poznem zajtrku sva se odpravili na uvodni sprehod do morja in po Rambli navzgor. Bližina morja, vonj po poletju, galebi in palme so navdušili tudi njo (koga pa ne bi). Navdušili pa so jo tako zelo, da se ji je zazdelo, da si zasluživa primerno otvoritev najinega dopusta – sangrio na Rambli… bila je naravnost odlična. Naučili pa sva se, da sangria na Rambli stane štirikrat več kot drugje, cena pa je prehuda za objavo na internetu:) Od tu naprej se nama je naenkrat zdelo vse ostalo poceni, tako da sva ostale dni z veseljem uživali v štirikrat cenejši sangrii in za isti denar zraven dobili še vsaka svojo paello:)

Teden je bil nekakšna mešanica turizma in lenarjenja. Španski ritem naju je popoloma zajel in spali sva od 10 do 12 ur, zajtrkovali v času kosila, nato pa raziskovali Barcelono in njene bolj ali manj znane kotičke. Kljub temu, da sem bila na nekaterih znamenitostih že drugič, je bilo super… jaz očitno rada ponavljam stvari – dvakrat ista znamenitost, dvakrat isti film, dvakrat isto mesto, sedemkrat isto mesto… kljub ponavljanju se vedno še najdejo stvari, ki jih človek prej ne vidi, prav tako čudovito pa je ponovno videti nekaj, kar te je tako ali tako že prvič očaralo.

Tokrat sem na nekaterih slikah tudi jaz, imela sem namreč osebnego fotografinjo. Bolj pogosto pa je seveda bilo obratno – težko se namreč ločim od mojega Pentaxa:) Mami, tebi pa še enkrat čestitke za vztrajnost pri poziranju:)

Tudi mami je po mojih stopinjah hitro podlegla šarmom Starbucksa. Najprej sva v petek šli tja le na zajtrk, ker je bil praznik in trgovina zaprta, ampak potem je sledila še sobota, popoldanski Starbucks v ponedeljek in tako dalje… tudi nestarbucks kavo sva preizkusili, ampak kaj ko sta Caramel Machiato in Mocha toliko boljša! Odkrili sva tudi obmorsko restavracijo, ki je imela neverjetno paello – jedla sem jo prvič (nekako si moj budget ne more privoščiti kaj veliko restavracij, ampak na dopustu je vse drugače, sploh če časti mami:) Tudi v to restavracijo sva šli dvakrat – preizkušeno odlična.

Nedelja je bila namenjena počitku… počitek od počitka? Ja. To pomeni še ena stopnja počitka več – od relaksiranja na kavicah sva prešle na relaksiranje na plaži. Mami je kar težko verjela, da lahko prav tako hitro, kot do Sagrade Familie, prideva tudi na plažo… z vsemi značilnostimi mestne plaže – prodajanjem sladoleda, kokosa, celo marihuane (za nama si je par, okrog 35 let, kar privščil!) in ponujanjem masaže (tečne Kitajke se derejo “masaš, masaš?” in če jih pogledaš je to za njih že “ja”, tako da avoid eye contact…). Ko vse te zvoke uspeš blokirati in slišiš le še šumenje morja in galebe, pa je naenkrat poletje spet tu… in to 15. oktobra! Naj poudarim le še dejstvo, da se nisem kopala le jaz, ampak tudi mami!

Da pa ne bi kdo mislil, da sva samo lenarili: privoščili sva si tudi malo umetnosti. V soboto sva bili na koncertu enega najbolj priznanih španskih kitaristov, ki je igral tipične španske skladbe. Neverjetno koliko sva jih poznali – najbrž is filmov, reklam, celo iz Friendsov je bila ena:) Koncert je bil v Palau de la musica, najbolj znani koncertni dvorani, ki je sicer turistična točka z vstopnino, midve pa sva jo celo doživeli v njenem prvotnem namenu. Muzeje sva prelagali na deževne dni, ki naj bi bili ponedeljek, torek in sreda, ampak dež se je začel šele v torek zvečer, končal pa v sredo zjutraj. Tako sva raje uživali zunaj, na sončku in na toplem katalonskem zraku. Kljub temu pa sva uspeli skočiti v Fundacio Joan Miro, res dober muzej, ne le njegove slike, tudi sama stavba, ki je že od začetka namenjena njegovemu muzeju, je super. Ker pa je mami hotela videti tudi kaj je tista stvar na naslovni sliki na mojem blogu, sem jo peljala celo v Pavello Mies Van Der Rohe. Presenetila me je, ker ni iskala obokov in okraskov ampak ji je bil paviljon res všeč. Taj kot je. Ko sem ji še malo razložila ozadje in povedala, da je stavek “Less is more” Miesov, je bila pa sploh navdušena. Priznajmo pa si, da se pranja naših možganov kljub vsemu zavedamo, zato res nisem pričakovala pozitivnega odziva, pa sem ga kljub temu dobila. Bravo mami:)

V torek sva imeli še poslovilno večerjo in kot v filmih (in v Lj na bone) stali v vrsti… napovedali so nama 25 minut čakanja, ampak sva po dobrih petih minutah dobili mizo. Bila je sicer na prehodu, ampak tik pod pianistom, ki je precej pripomogel k čudovitemu vzdušju. Sicer je bil najin zadnji večer v sredo, ampak sva ga preživeli v pralnici. Doma se nam je namreč pokvaril pralni stroj (kovačeva kobila pač… ki pa se tudi hitro obuje – imamo zdaj že novega, ime mu je pa Robi. Ne vem točno zakaj, bo treba Žiga vprašat:) Mami je zato svoje obleke oprala kar tu, kar pa je seveda bilo tudi zame super, ker sem dodala par svojih oblek, pa še soba mi spet diši po mehčalcu:)

Neverjetne so bile tele počitnice v Barceloni. Mami je šla domov v četrtek in bila sem malo otožne volje… v enem tednu družbe človek zlahka pozabi, da bo kmalu spet sam. Tako da sem se v četrtek in petek spet nekoliko približala domotožju, spet malo bolj kot prej. Ampak kar hitro sem padla nazaj v svoje Erasmus življenje. Norvežanka Anja je imela v petek zvečer fiesto, na kateri je bilo cel kup Švedov in Norvežanov, kar je vedno prijetno, tako ali drugače. Naslednji dan pa smo imeli arhiErasmus ogled nekega dela Barcelone, ampak najbolj zanimivi slikci sta tile:

Danes je tudi Barcelona dobila svoj jesenski vetrič… hladen, vlažen, morski. Kapo sem pozabila v Celju in malo me boli glava… Tako je to, mami je šla, in z njo tudi tisti “Nina, da te ne bo zeblo!”:) Jutri grem kupit kapo… in mami, super je blo!