TOW Nina Got High

Vedno sem vedela, da mesta ne moreš zares poznati dokler ne živiš v njem dovolj časa, da doživiš tudi tiste slabe dni – ko zamujaš pa metroja ni od nikoder, ko se na ulici pomotoma zaletiš v neznanca in te nadere, ko nikakor ne najdeš naslova napisanega na papirčku, ko se ti strga prepolna vrečka iz trgovine in vsa hrana zleti po pločniku ali ko se naenkrat ulije, dežnika pa nikjer… ob takih dnevih se snamejo rožnata očala in mesta ne doživljaš več le kot turist ampak kot prebivalec, z dobrimi in slabimi trenutki. Seveda je meni prav to najbolj čudovita stran mojega novega življenja. Mesto se mi kaže v vseh mogočih odtenkih, spremljam kako se spreminja, kako so nekateri listki le uspeli porjaveti, kako veter prinaša že malo bolj mrzli morski zrak in kako dihajo moje najljubše ulice in trgi. Pravzaprav je isti kraj v Barceloni lahko popolnoma drugačen, če tja prideš kak drug dan. Tako je 2. november veliko bolj podoben 5. septembru kot npr. 28. oktobru… Turisti, ki izkoristijo »el puente«, so enako nadležni kot tisti, ki konec avgusta in začetek septembra izkoriščajo zadnje dneve letnega dopusta. Nemogoče se je prebiti čez Ramblo, obmorsko sprehajališče ni prav nič sproščujoče, trg pred katedralo je poln vodenih skupinic, muzeje in Gaudija lahko prepoznaš po neskončnih vrstah na pločnikih pred vhodi in Starbucksi so le še glasna prizorišča mednarodnih pavz.

Tudi moj nightlife počasi postaja Barceloni primeren. Malo sem že raziskala “sceno” in ugotovila, da ti tipični klubi z nevemkako elektronsko house RnB mešanico pač niso zame. Tud njihove vrste in cene človeka kar hitro odvrnejo. Se je že zgodilo, da smo čakali v vrsti dobre pol ure, ko so naenkrat naznanili da je to to, polno. Sicer so vstopnine nekje 20 eurov, če imaš srečo to vključuje en drink. Tudi cene pijače so visoke… malo pivo 4-5 eurov, mešanica katerekoli alko+nealko pijače pa nekje 8eur. V tem primeru je pravzaprav nealkoholni del zastonj – cena same žgane pijače je namreč ista. Vse skupaj pa je sicer na precej višjem nivoju – več zraka, več floorov, več vrst glasbe… na žalost pač meni ni nobena všeč. Baje obstajajo neki 80s klubi, bi blo zanimivo preizkusit kakega. So pa seveda dosti boljše alternative temu clubbingu: bari v Barceloni so še bolj številčni in raznoliki kot klubi in seveda se je včasih bolj prijetno pogovarjati ob vrču sangrie kot pa izpostavljati glavo tistemu razbijanju… Potem so tu še fieste v stanovanjih, kjer je še bolj “domače”, neverjetna izkušnja pa je bila pred dobrima dvema tednoma, ko sva z norvežanko Anjo pristale v nekem stanovanju, ki je v bistvu bar. Ima prestižno lokacijo – Placa Reial (eden glavnih trgov). Sicer je stanovanje namenjeno izbrancem, ki imajo ključ (ali poznajo koga s ključem), midve pa sva pridržali vrata, ko je vstopal nekdo drug in kljub prepričevanju, da naju ne more spustiti v stavbo, sva se naredili malo neumne in šli za njim. Bilo je tipično meščansko stanovanje, visoki stropovi, čudovit razgled na Placa Reial… glasba pa meni bolj všečna, od Break Free do Paint it Black… Toliko na hitro o večernem/nočnem življenju, da ne bo spet kdo rekel, da nič ne pišem o nightlifu;)

Zadnje čase se rada sprehajam po ozkih ulicah Barri Gotica. Ko sem bila prvič tam, se mi je zdelo nemogoče brez zemljevida vedeti kje si. Preplet ulic, vse ozke, vse podobne in vse tako zavite, da res ne veš, kam te bodo pripeljale… zdaj pa malo poznam imena ulic, njihove trgovine, kavarne in bare, kake zanimive arhitekturne detajle in ko jih vidim, točno vem, kje sem. Še vedno se mi pa zdijo čudovite in preprosto moram pokazati spet par slikc:)

Vedno manj “novih” stvari ima Barcelona zame… Počasi bom res lahko rekla, da sem bila že v vseh predelih in kmalu bo moj zemljevid na steni že popolnoma pobarvan. To je spet čar tega, da živim tu in da lahko te stvari ne le vidim, ampak tudi doživim. Enkrat, dvakrat trikrat, tridesetkrat… Glede na to kakšne volje sem, se odločam, kam bom šla in lepo uživam “že preverjene” čare mesta. Kljub temu pa še vedno obstajajo neraziskani deli… med zadnjimi odkritji je bila Gracia. Del Barcelone, ki je včasih bil samostojno mesto. Ko iz srednjeveškega dela preideš v široke ulice in karejsko zazidavo potem pa naenkrat spet v majhno mestece, polno barov, kavarn, trgovin… zelo stanovanjski predel in te je vedno najlepše spoznavati ob vikendih, ko vidiš življenje: ljudi na trgu, mamice in očke z vozički, upokojence na kavici, otroke z žogami, študente s sošolci in pare, ki nakupujejo hrano za večerjo s prijatelji.

Kot sem nekaterim obljubila tokrat prilagam slike maket natečaja za “el nou camp nou”. Razstava je bila do 10.11. tako da je moj desetčlanski obisk žal ne bo videl (bomo pa zato videli trenutni Camp Nou in to “v akciji”:). Za vse nogometne ali arhitekturne navdušence torej tele slikce… Aja, da ne pozabim maketnih navušencev a.k.a. Anja in Ksenija:) Zmagal je Foster (zadnje tri slike) in prenova obstoječega stadiona naj ne bi vplivala na potek tekem (me prav zanima kako bo to izgledalo…). Večina maket je bila pod plastiko na kateri je cel kup odbojev zunanje svetlobe in notranjih luči, tako da slike niso ravno idealne…

Na faxu gre samo še na bolje. Zadnjo skupno predstavitev sem spet s sicer tresočim glasom uspešno pripeljala do konca, ena od treh profesorjev je celo pohvalila mojo španščino (kar je spet pozitivno vplivalo na moj ego, ker nobenemu erasmusu še niso komentirali španščine…), pa tudi projekt lepo napreduje. Profesor si ga je zapomnil in ga celo omenjal naslednjič, tako da sem kljub temu, da nisem imela nič novega, dobila še ene korekture. Lepo se že sporazumevamo, moji pripravljeni teksti so sicer bolj sofisticirani (hvala Matevž;), ampak zdaj se tudi že malo bolje odzivam na korekture – vedno so seveda podvprašanja in improvizacija je tu ključnega pomena. Moj najljubši španski stavek pa je prav zaradi teh situacij postal “mas o menos” (pomeni “bolj ali manj”) in je idealni odgovor na profesorjevo vprašanje “Entiendes?” (“razumeš?”). Sicer se je ta teden moj “vzpon” na faxu sunkovito ustavil, v soboto sem zbolela in zamudila bom dva pomembna dneva, vse skupaj pa bo izgledalo kot da sem si vzela malo dopusta. Niti ne bi bil tak problem, ampak decembra bom zamudila zadnjo predstavitev z zunanjimi gosti (ki je tako pomembna, da mi je profesor rekel, naj razmislim, če ne bi nove letalske karte kupla – ampak je ne bom!) in sem res nameravala te zadnje korekture še kaj pokazati. Izpit imamo pa 21. januarja, od 8.30 do 21.30, ni kaj,prečudoviti rojstni dan bo letos!

Prejšnji teden sem bila spet na intenzivnem tečaju španščine (tudi ta teden bi morala biti ampak sem zbolela…). Se moram še malo pohvaliti (ko je ravno moj blog in lahko o sebi pišem same prečudovite stvari): po tistem začetnem tečaju sem toliko uporabljala jezik in sama napredovala, da je level test pokazal, da sem preskočila en nivo:) Tako da je bil sicer res kar naporen intenziven teden, ampak definitivno se finančno izplača delati en nivo manj:)

Zdaj sem pa bolana. Oziroma bolna (še vedno me ta beseda spominja na Grčarjevo brrr:). Krivim ta barcelonski sonček in večno modro nebo. Kadarkoli pogledam ven, se mi zdi, da je poletje. Oblačno ni blo že več kot en mesec (in ne pretiravam, prav spomnim se zadnjega oblačnega dneva, ko je bila mami na obisku), temperature pa so le padle. Iz 20 na 15… še vedno je bila dovolj tista jesenska jakna in šal. V petek pa naenkrat 10 stopinj… ja, vem, v Sloveniji je sneg… ampak ko vidite sneg se lahko pač bolj toplo oblečete. Tukaj pa sonce in vlaga od morja, ki tem desetim stopinjam daje občutek ene stopinje nekako navidezno delujeta poletno. Tako da sem se prehladila, imela res bolan vikend, zamudila Arantxin rojstni dan, zamudila fax in španščino, ampak danes, ko sem malenkost boljša, lahko pa končno tale blog napišem. In spet to nevarno modro nebo pokažem:)

Zadnja dva tedna imam tudi malo slovenske družbe, v Barceloni je ta mesec Matevž. Malo preizkušava različne cerveze, šopingirava in seveda odkrivava čare Barcelone. V torek sva si ogledovala sodobno arhitekturo, prenovo neke knjižnjice, prostore univerze itd. V arhinavdušenju sva se odločila, da poskusiva priti na vrh enega od stolpov Vile Olimpice, tik ob morju. V prvega naju niso spustili, ker so v njem pisarne, v drugem pa je hotel in kot imam jaz v hotelih navado, sva se lepo napotila proti dvigalu in pritisnila najvišjo številko, ki je bila… 1:) Dvigalo naju je pripeljalo v recepcijo, kjer sva se poskušala obnašati domače, ampak nekako nama zaradi preveč navadnih oblačil in preveč navdušenih obrazov ni ravno uspevalo. Nekako sva prišla mimo vseh receptorjev do terase na kateri je Gehryjeva skulptura, ena glavnih atrakcij tega dela mesta. Poleg Gehryjeve ribe je bil seveda tam tudi bazen na katerem je vsak ležalnik imel svojo košarico z brisačko, jabolkom in stekleničko vode. Težko sem se uprla skušnjavi jabolk, ampak kamere so bile res povsod, nikakor pa to ne bi dobro vplivalo na najin načrt. Vsa navdušena sva se odločila, da poiščeva še preostala dvigala, ki peljejo malo višje kot v prvo nadstropje. Enega od zaposlenih, ki so postopali po recepciji in čakali, da lahko komu priskočijo na pomoč, sva povprašala kako lahko prideva do restavracije na vrhu (informacijo o restavraciji sva dobila v prvem stolpu). Postrešček naju je čudno pogledal in povedal, da je na vrhu samo meteorološka postaja. Ko sva mu razložila, da bi rada nekako videla razgled, naju je napotil k receptorju, pri katerem je sledilo novo pregovarjanje – najprej vedno koristno dejstvo, da sva študenta arhitekture, potem razlaga, da želiva videti notranjost stavbe, ali se s hodnika kje vidi razgled, kako torej priti v sobe hotela itd itd. Tudi ta receptor se je moral pogovoriti še z enim nadrejenim in po dolgotrajnem pregovarjanju in moji vztrajnosti/tečnosti so začeli omenjati “show room”… minuto kasneje sva že bila v dvigalu s postreščkom in peljali smo se v 28. nadstropje. Tu je sledila nova recepcija, kjer nas je neka gospa zelo čudno pogledala, ampak gospod ji je lepo razložil, da nama bo pokazal en apartma in dobili smo ključ za naslednja dvigala. Ko je pritisnil na številko 42 je bilo že težko skrivati navdušenje… vsakič nama je pridržal vrata dvigala in počasi smo prišli do stanovanja. Ja, stanovanja. Ko so se odprla vrata je najprej nastopil šok razgleda… videlo se je v neskončnost. Barcelona ni kot NY, ko na Empire State Buildingu gledaš sosednje nebotičnike… tu so le trije, vse ostalo je nekje P+7 zazidava, to pa je s tiste višine delovalo kot preproga hišk, little boxes. Stali smo ob oknu in gledali… ura je bila pol šest in sonce se je počasi spuščalo, nebo pa je bilo že tople barve… kljub moji vztrajnosti tokrat nisem dosegla dovoljenja za slikco – ko je povedal, da ga je strah, da ga odpustijo, se mi je malo zasmilil (poleg tega je imel fotoaparat samo Matevž in težko bi si odpustila, da s Pentaxom ne bi delila take izkušnje). Sledil je ogled stanovanja: dnevna soba ogromna, po tleh spoliran kamen, ki je na prvi pogled deloval kot parket v shiny renderju… kuhinja s preveč lepim razgledom za kuhinjo in jedilnica s kotno teraso…ja, teraso, v 42. nadstropju:) Potem smo šli še po stopnicah gor (seveda je to bil dupleks…) kjer je sledila še ena dnevna soba, z istim razgledom in malo manjšo televizijo. Od tu se je šlo v glavno spalnico, iz spalnice pa kopalnico (super bana, dva umivalnika, ločen tuš z raznimi masažniki na stenah in ločen wc). Poleg tega so v višjem nadstropju še manjše spalnice, za otroke in njihove varuške npr.:) Vse skupaj je res težko opisati… lahko rečem le to, da je to stopnja luksuza za katerega si niti nisem predstavljala, da obstaja. Stvari, ki jih ne vidiš niti v filmih. Seveda je sledilo vprašanje kdo sploh najame tak apartma… arabska princesa, bogate ameriške družine in vsi igralci in pevci, ki jih pot zanese v Barcelono. Michael Jackson je baje s seboj prinesel tri tovornjake oblačil. Gospod je bil malo zadržan in so mu imena slavnih ljudi šla nekoliko težko z jezika (zelo pomembna kvaliteta hotela naj bi bila diskretnost, varnost itd), nekako pa mu je vseeno uspelo omeniti Rolling Stonese, Michaela Douglasa, pa seveda Jacksona, odgovor na moje vprašanje, kje so spali The Police, ko so septembra tu imeli koncert, pa je bil “tukaj, seveda.”:) Ogled stanovanja je trajal ravno toliko časa, da smo ob vrnitvi v dnevno sobo zagledali sončni zahod – polgrog nad Tibidabom. Povratek na trdna tla je bil kar naporen, malo so se mi tresla kolena… Slik z vrha torej nimam (dokler mi ne uspe prepričati PR službe hotela jih tudi ne bom imela:), se pa trudim ohraniti tiste v moji glavi. Kadar se mi pa zazdi, da vse skupaj ni bilo res, me pa Matevž lahko spomne, da je bilo. Definitivno najbolj nora barcelonska izkušnja so far.

Razvozlala sem tudi skrivnost jeseni v Barceloni – ne obstaja. Kaže da je to, kar imamo zdaj, že zima, jesen smo letos preskočili. Vsi so nekako napredovali v zimo medtem ko sem jaz poskušala živeti neko jesen, zaradi katere sem zdaj zbolela. Ko sem pogledala okrog sebe sem ugotovila, da ljudje res že nosijo plašče, puloverje, ampak joj, še vedno pa sončna očala! Še en dokaz zime pa so novoletne dekoracije… imam občutek, da so ti sneženi moži v obliki lučk na ulici in bel prah v shopping centrih (ki je sicer bolj podoben kokainu kot snegu) res največ kar bo Barcelona letos imela od zime. Vaše snežene slike in pogledi skozi okna se mi zdijo kar malo nadnaravni. Potem me takoj prime, da bi šla smučat… tako da zares upam, da bo decembra še ostalo kaj snega tudi zame.

Za konec naj dodam še nekaj slik, ki ne sodijo pravzaprav nikamor. Naključni detajli mesta, ujeti trenutki, ki jih jutri ne bo več, Barcelona bo namreč že spet drugačna.

Kmalu pridem domov, na počitnice:) Glede tega imam precej mešane občutke. Ja, lepo vas bo spet videti, videti sneg, ležati na našem svetlo modrem kavču (je kdo že kdaj pomislil, da imam mogoče prav zaradi kavča to fiksacijo na svetlo modro barvo? Zadnjih 10 let mi namreč prav kavč predstavlja največjo stopnjo relaksacije… vredno psihološkega preučevanja;)… vseeno pa bo to neke vrste strznitev. Opomin, da nisem tu za vedno in da bom nekoč spet morala preživeti v svetu brez pretirane raznovrstnosti, brez morja, brez sieste in brez Starbucksov. K sreči je vprašanje, koliko časa bom v tem in koliko časa v onem svetu, popolnoma moja odločitev… končno prihaja občutek svobode in neskončnih možnosti, o katerih sanjam že dlje kot obstaja tisti kavč. Umetnost je seveda najti pravo razmerje med domom in tujino, med Starbucksom in Zlato ladjico, med high nebotičniki in trdnimi tlemi.