TO On Nina’s Birthday

On a beautiful day like today…

…me čaka edini pomemben izpit letos. Ah.

Ja, moralo se je zgoditi, sooner or later. Dolge počitnice so se končale in povratek v Barcelono je pomenil tudi finiš prvega semestra. Januar je kljub vsemu izpitni mesec, tudi na Mediteranu, tako da je tudi tukaj treba dodelati grafiko na tlorisih, zrisati kak 3d model, zrezati in zlepiti maketo ter splotati plakat. Vseeno sem si najprej vzela dva dni, da sem se privadila novega okolja. To ni bilo ravno enostavno, ker sem se doma že kar lepo nazaj navadila mreže ljudi, ki je bila neprestano right there – za sprehod, za pomoč ali za klepet. Izkazalo pa se je, da je bila tudi to le stvar navade in precej hitro sem spet ugotovila, zakaj sem tako rada tu, zakaj je super tudi španska družba in zakaj imam tudi to svojo samoto tako zelo rada… “Non, je ne suis jamais seule avec ma solitude.”

V teh prvih dveh dneh sem si tudi privoščila koncert – Georges Moustaki v Palau de la musica Catalana (stavba je del španskega modernizma – zato spodaj dodajam nekaj slik zunanjosti. Koncert je slikan z mobitelom in zato je vse skupaj bolj bogo…). Za tiste ki ne veste, gre za francoskega glasbenika, še bolj pa poeta, ki je zdaj star že 73 let (v svojih mladih letih je imel razmerje z Edith Piaf ;), mene pa spominja na moje čase mladosti v Parizu. Mami in oči sta poslušala njegove pesmi, ki sta jih spoznala že v gimnaziji, tisoč let nazaj, jaz pa sem jih podrobneje odkrivala po povratku iz Francije, v obdobju “parizonostalgije”:) Vse skupaj je torej že kar zgodovinsko, ampak pesmi so brezčasne. Pravzaprav mi nikakor ne bo uspelo opisati nivoja poetičnosti, ki ga imajo in dejstvo, da jih razumem v izvirniku, lahko štejem za enega največjih plusov moje francoščine. Večer je res bil čudovit in kar malo filozofsko obarvan. Počasen in zamišljen sprehod domov, nekaj ur spanja, nato pa kar hitro konec adaptacije in čas za resno delo.

Ko sem šla na počitnice domov, sem imela jasen plan: nič faxa. Ker je bil to kar všečen plan, sem se ga seveda strogo držala… nisem razmišljala ne o oddaji, niti o tem, kaj vse še moram narediti. Dva tedna za finiš sta se mi zdela več kot dovolj in teoretično tudi sta. Na žalost sem izgubila dobra dva dni na prilagajanju na novo/staro okolje, potem pa sem ugotovila, da je 21. ponedeljek, oddaja pa ob 8.30… To pomeni printanje v petek in vse končano v četrtek – torej izgubljeni dodatni trije dnevi… naenkrat sem imela samo še en teden. No, saj to rutino vsi poznamo… Ura je brez pomena, dan, noč, ni več razlike. Podočnjaki, na momente tresoča roka, ko ugotoviš, da je bil zadnji obrok pred dvanajstimi urami (in se potem sprašuješ, ali je bil to zajtrk ali večerja…). Izmučen in bled obraz, ki se na momente smili sam sebi, ker je edin njegov stik z zunanjostjo pogled skozi okno. Ampak kljub vsemu pa sem se tu in tam zavedla, da bo vsega skupaj kmalu konec – od tod twisted smile na sliki:)

Nepogrešljiva najboljša prijateljica postane kava – dokler se ti ne polije po maketi ali laptopu… kar se mi je tokrat zgodilo prvič. Nekje ob 4am sem zaznala vonj po kavi, ko sem ugotovila, da je na mizi prazna skodelica od zjutraj (kadarkoli je tisti dan pač bilo “zjutraj”…). Čudovito je dišala, kljub temu, da je bila prazna… zaključila sem z delom in z računalnikom v naročju vzela v roko skodelico, da bi pred spanjem od bližje povonjala ta omamen vonj… izkazalo se je, da zjutraj nisem spila vsega in splash, po beli trenerki, posteljnini (dobro da je vsaj ta bila rjava) in na žalost tudi po računalniku… nekaj kapljic. Umazan ekran in rahlo lepljiva tipkovnica, ki pa se je v procesu tudi nekoliko zmedla – med mrzličnim brisanjem sem namreč pritisnila tipki fn+num in nekaj časa je trajalo preden sem ugotovila, katera kombinacija je povzročila, da namesto uio napiše 456 in namesto jkl 123… Samo da so vsi fajli ok. In maketa… moja draga maketa, na katero sem se v tistih dveh dneh izdelovanja kar čustveno navezala:) V procesu so vsi moji prsti ostali celi, kar je vedno razlog za veselje, pa tudi izpadla je prav zadovoljivo – celo fotogenična je. Zato lahko dodam nekaj slikc, razporejene so glede na kronologijo poteka izdelave – od maqueterie preko vrečke z materialom, hudo razmetane mize (in postelje, ker je miza premajhna za vse), pa vse do končnega rezultata…

V sklopu finiširanja je bil tudi še zadnji sestanek s francozoma, da smo naredili skupni plakat skupine. Zmenjeni smo bili ob desetih in ob pol enajstih, ko sem jaz bila že na faxu, pa sta prestavila uro na 13h. Pripravljena sem bila na najhujše in zato me to niti ni tako zelo razjezilo… edina slaba stran je bil spomin na tiste neskončne dneve in noči, ki smo jih skupaj preživeli na faxu… nekje do večera smo lepo naredili vse, kar smo nameravali in tu se je naša skupna pot končala. No, danes bodo naši plakati sicer obešeni drug ob drugem, ampak to že ni več “skupna pot”, ker je pravzaprav že cilj:)

V petek sem se na faxu dobila z Arantxo, da mi je malo popravila španski tekst na plakatu, potem pa v copisterio… printanje je trajalo dobre tri ure in čas sem izkoristila za sprehod po faxu v družbi Pentaxa. Ker je s plotanjem plakata direktno povezan tudi konec intenzivnega fax obdobja, je zdaj ravno pravi čas, da tudi te slikce dobijo svoj prostor.

Tako kot pri nas, ima tudi tukaj fax nov in star del in tako kot pri nas, je tudi tukaj nov del opečnat:) Arhitekturno gledano je… zanimiv. Organski. Na slikah zadeva sploh ne izgleda tako slabo, ampak ob sprehajanju med temi zavitimi stenami, se včasih zdi, kot da so same sebi namen in zato meni načeloma niso preveč smiselne. Kakorkoli, ambient za faxom je prav prijeten, ampak na žalost nekako ne živi tako kot pri nas. Študenti se namreč bolj zadržujejo v cafeterii (izboljšana Marija), kjer imajo poleg sendvičev v času kosila tudi tople obroke. Sicer zelo omejeno in nekvalitetno izbiro, ampak če je kriza, se poje tudi tisto. Če je čas, pa se sprehodiš do menze nekaj minut stran, ampak tudi ta ni kaj boljša – ti Španci imajo precej mastno hrano in preko vsake jedi vržejo še jajce na oko, od katerega se olje kar cedi po celem krožniku… ah, pogrešam bone. Dobra alternativa so sendviči, moj standard je lomo con queso:) Potem so še avtomati, polni čokoladic in vnaprej pripravljenih sendvičev, pa tudi mikrovalovne pečice, ki so na razpolago tistim, ki si hrano v plastičnih posodicah prinesejo od doma. Ja, prehranjevanje v okolici faxa je zelo pomembno prav zato, ker so ljudje na faxu zares od jutra do večera. Jaz seveda ne, ampak tisti, ki delajo predmete po urniku, pa so ponavadi zares od devetih do devetih (zadnja predavanja dneva se zaključijo ob 21.30!).

Ti razvlečeni luknjasti urniki imajo cel kup poseldic. Delo na faxu je precej pogost pojav in za to imajo posebne prostore – ena predavalnica v pritličju, celotna površina 6. nadstropja, kadar je vse to zasedeno pa se iščejo tudi prazne predavalnice v drugih predelih stavbe. Zelo razviti so tudi ostali programi: v sklopu faxa je poleg knjižnice in kopirnice še cel kup trgovinic, ki omogočajo, da pod eno streho dobiš prav vse za študij – že omenjena maqueteria, papirnica, knjigarna, in trgovina z računalniško opremo. Vse skupaj je precej na visokem nivoju – že sama kopirnica ni “Leon”, ampak bolj Megacop, večinoma se printajo plakati, pred njo je tudi prostor za rezanje in kaširanje. Tudi sistem je bolj razvit – prineseš usb, poveš kaj hočeš, oni pa ti povejo kdaj bo. Ni tistega neskončnega čakanja in nesigurnosti, če reče čez dve uri, je takrat tudi narejeno (ja, tu še nisem tako zelo osovražena kot v Megacopu;). Knjižnica je ogromna, imajo npr. deset polic o Le Corbusierju in 15cm debelo knjigo o arhitekturi v New Yorku:) Tudi knjigarna je super založena, predvsem z revijami, in to celo z nekoliko nižjimi cenami.

Zanimivost faxa je tudi v skupnih wcjih. Najprej mi ni blo povsem jasno, v čem je fora, ker tega znakca (da je to hkrati moški in ženski wc) ni v vseh nadstropjih… kam lahko grem, kam ne smem?… kmalu sem ugotovila, da se najbolj splačata wcja v 4. in 5. nadstropju, ker sta lepa in prenovljena (in steklena, spet tako kot pri nas, ampak s to razliko, da je tu dovolj prostora za noge:). Skratka tudi na wcju spoznavaš nove prijatelje in ni več tiste klasike, da greta dve punci skupaj na wc, tukaj lahko greš skupaj s kolegom:) Dodajam tudi sliko referata, ki je spet v principu akvarija podoben našemu – ogromna razlika pa je seveda v hitrosti, odnosu in vsesplošni učinkovitosti. Fax ima že v starem delu dvigala, torej že od samega začetka in uporabljajo jih lahko vsi. Logično. V petem nadstropju pa je še en avtomat s kavo in pijačo, zraven njega so celo klopce in to je bilo moje pribežališče, ko sem v tistih dolgih treh urah seminarja morala na “zrak”, da mi vsaj tistih deset minut ni bilo več treba poslušati ambicioznih Špank, ki so s flirtatious glasom profesorju pripovedovale o svojih čudovitih projektih…

Zdaj pa je vsega skupaj že skoraj konec. Maketa varno počiva na zgornji polici, čez njo je majica, da se ne praši, plakati pa pridno čakajo v kotu, da jo bom odnesla in obesila. Olajšanje, ja. Zdaj že skoraj nič več ne more iti narobe – čeprav bi kdo lahko rekel, da sem s to izjavo povečala možnosti, da bi kaj dejansko šlo narobe. Ne vem če sem že kdaj doživela, da je bilo vse končano in pripravljeno tri dni pred oddajo. Tudi tokrat ni to ravno moj dosežek, v to so me namreč prisilile okoliščine, ampak občutek je fantastičen. Takoj v soboto sem si privoščila dve majhni nagradi:)

Ta vikend je tako res bil v znamenju relaksacije in brezciljnega tavanja po mestu. Najprej med širokimi ulicami Eixampla, potem preko Barri Gotica do La Ribere, in seveda do morja. Neverjetno živahno vzdušje, plaža polna študentov in domačinov (nekdo se je celo kopal!), pristanišče polno glasbenikov, ki poskrbijo, da tudi ipoda ne rabiš, in tako sem našla svoj košček peska in brala knjigo… fax je bil daleč daleč.

Danes bo za trenutek spet malo bližje, ampak for the last time. Semester, ki prihaja bo precej sproščen… čaka me samo en predmet, bolj iz zanimanja kot obveznosti – fotografija arhitekture. Ostali čas pa bo posvečen piljenju španskega jezika, odkrivanju Francije, Španije in Portugalske, branju knjig in nasploh uživanju v stvareh, za katere se nikoli ne najde časa… in tako lep dan je danes, kot nalašč za prehod v to novo obdobje…

“Je déclare l’état de bonheur permanent” (G.M.)