TOW The Road Trip

Leva je Nina, desna pa prav tako. Poznava se že 20 let. Kdo ve, po kakem principu sva se takrat v vrtcu sploh našli… Nina F. je imela največjo škatlo Jolly barvic, mogoče sem zato hotela biti njena prijateljica:) Na koncu jih je posojala samo meni, ker edina nisem preveč “pritiskala”, ko sem barvala:) Ja, v vrtcu je bilo vse bolj preprosto. Če pa prijateljstvo traja že toliko časa, si “obletnica” res zasluži svojevrstno praznovanje… ali drugače rečeno – vsak izgovor je dober za potovanje!

Načrtovan kratek izlet v baskovska San Sebastian in Bilbao sva na zadnjem “sestanku” v pol ure razširili še na Francijo – Španija je pač old news za obe:) Na zemljevidu se je vse skupaj zdelo tako blizu, pa tudi viaMichelin naju je prepričal, da je zadeva popolnoma izvedljiva. Dovolili sva si sprotno prilagajanje plana (če mogoče za kaj ne bi bilo časa). Na koncu pa sva dodali več mest, kot sva jih odvzeli – tipično za naju, ki nama idealne počitnice pač niso posedanje po kafičih in ležanje na plaži (seveda pa se je za kavice in plaže tudi našel čas!). Za “neorganizirano” potovanje je res šlo vse po “planu” – še ena življenska lekcija za dve organizing freaks kot sva midve:) Ne bi pa bilo izvedljivo brez tretje sopotnice: Toyote Yaris, ki sva jo imeli res radi – najbolj zaradi nizke porabe! Joj, pa še četrta sopotnica, Gospa (gps), ki nama je olajšala marsikatero iskanje tistih majhnih vasic bogu za hrbtom.

Toyota je bila res pridna, Gospa malo manj. Ko naju je prvič peljala v enosmerno ulico, je dobila nadimek Koza. Od takrat naprej je nisva vedno tako zelo zvesto poslušali in včasih nalašč zašli iz glavnih cest na stranske (ob katerih je pokrajina bolj pristna), kar jo je zelo razjezilo. Njeno maščevanje se je potem kazalo v obliki še večih enosmernih cest, neverjetno ozkih prehodov skozi stavbe in “bližnjic” skozi stara mestna jedra… najbolj pa ji je uspelo, ko naju je kar naenkrat opozorila: “Čez 25om se vkrcajte na trajekt. Nato se izkrcajte iz trajekta.” Za nama je bila že vrsta in obrtniti nisva več mogli, tako da sva potem res šli na trajekt. K sreči samo čez reko:)

V šestih dneh sva naredili 2300km. Ne, ni samo ena Nina vozila, je pa samo ena slikala:) Tako da moram sporočiti Blažu, da se mu zdaj res ne bom več pustila zafrkavat zarad tiste Rogle takrat, pa tudi Izole ne, ker sva se v teh kilometrih znašle še v dosti hujših situacijah in vse sem prav lepo obvladala. Tud v tretjo sem dala, kadar je bilo treba;) Sicer pa je bilo pisano… spodaj nekaj slikc raznovrstnih cest po katerih sva vozili – od najbolj ozkih v mestnih središčih, preko normalnih routes nationales pa do avtocest (no, te sva pozabili slikat, so pa super – najbolj všeč so mi bili njihovi trije pasovi:).

Tako, to je bil kratek povzetek vsega skupaj. Sledijo podrobnosti in veliiiiko slik (sem se trudila, ampak ožjega izbora kot je ta, nisem sposobna narediti…). Tole je res rekordno dolg prispevek, tako da od tu naprej berite samo če vas RES zanima…

DAY1__(Barcelona – Bilbalo – San Sebastian – Biarritz – Bordeaux)

Bujenje ob 4am, nato do letališča, kjer sva komaj dočakali, da so nama ob šestih odprli en kafič, kjer sva potem spili pomarančni sok in odhiteli na gate. Dobre pol ure kasneje sva že bili v Bilbao (pojma nimam kako ga bi sklanjala…), kjer je že čakal avtobus, ki naju je pripeljal točno pred Guggenheim. Ura je bila osem, odprli pa so ga ob desetih, tako da sva si v temi malo ogledali mestece in si privoščili cafe con leche. Ob desetih sva kot upokojenki pred banko čakali, da odprejo muzej (vsaka s svojim kovčkom seveda). Sledil je ogled muzeja in seveda so me najbolj impresionirale skulpture Richarda Serra. Sam muzej pa je pravi šok, obe sva se ga napol zaspani in napol v temi prav ustrašili:)

Ob 12h sva dvignili avto in šli proti San Sebastianu. Tam sva se prvič seznanili s problemom parkiranja v mestu, ampak na koncu sva kljub vsemu našli parkirno hišo s smešnim imenom Txofre. Nasploh je baskovski jezik res nekaj posebnega in zanimivo ga je slišati. Sicer pa je v San Sebastianu prvo prijetno presenečenje bila dolga plaža polna surferjev (na sliki izgledajo sicer kot ptiči v vodi, ampak ne, to so surferji). Tudi januar jih ne ustavi. Valovi Atlantika so mi po mesecih in mesecih Mediterana bili prav zanimiva sprememba. Malo sončka, malo vetra, malo svežega zraka (tega v Barceloni res nimam veliko), kosilo, sprehod po mestu in naprej na pot.

Meja, ki je v bistvu ni in nato dolga vožnja proti Bordeauxju… Zanimivo kako se kar kmalu začuti prehod iz Španije v Francijo. Na poti sva se peljali tudi skozi simpatično obmorsko mestece Biarritz, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od San Sebastiana, podobnosti pa skoraj ni. Obe sva ugotovili, da nama je bil Biarritz še malo bolj všeč in tako sva navdušeni nad dejstvom, da sva dočakali Francijo, nadaljevali pot proti severu. Nekje vmes sva se spomnili, da bo sonce zašlo v morje in nov plan je bil, da nekje najdeva plažo na kateri bova čakali sončni zahod. Ker so se nama prav vsi neplanirani plani izšli, sva nekako našli ogromen parking ob plaži (januarja je seveda z izjemo parih surferjev bil prazen). Nina F. se je malo kremžila ob pogledu na pesek in pametna jaz sem predlagala, da se pač sezujeva – kako pa naj bi vedela, da je januarja pesek vlažen in leden?! No, noge so bile že umazane in preostalo nama ni nič drugega kot globoko dihanje. Jaz si seveda nisem mogla kaj, da ne bi šla še v morje. Valovi so bili res veliki in šla sem malo predaleč… tako slika ni ravno uspela, ker sem ob prihajanju vala raje stekla stran. Kljub pobegu sem v Atlantiku bila do kolen, kavbojke so bile mokre, morje pa se mi od vsega tega adrenalina sploh ni zdelo kaj preveč mrzlo:)

Sonce je zašlo, ampak prvega dneva še vedno ni konec. Dolga in naporna je bila vožnja do Bordeauxja. Povrh vsega naju je še Gospa poslala v enosmerno večpasovnico, tako da sem vzvratno vozila po eni glavih cest Bordeauxja, potem pa naju je hotela nazaj pripeljati na “pravo” pot tako, da naju je peljala skozi vrata (na sliki) – ozko ozko je bilo… za “dober” občutek so obložena z lesom:) No, pripeljala pa so naju na brezplačno parkirišče pet minut od hostla. V planu je bil še večerni sprehod po mestu in ker se je plana treba držati, sva ga kljub utrujenosti izvedli. Ni nama ušla niti degustacija vina ob sirnem krožniku v Maison du vin, ampak po tistem kozarcu sva pa res bili samo še za v posteljo.

DAY 2__(Bordeaux – St. Emilion – Carcassonne – Montpellier)

Zajtrk pri Paulu, ki ga je Nina F. že prejšnji dan našla. Sprehodili sva se po mestu, ki naju je naravnost očaralo. Kljub temu, da ni majhno, ima res šarm. Na eni strani ravno prav ozke uličice, trgi, stavbe, na drugi pa široka promenada ob še širši Garoni. Od večjih mest nisva kaj veliko pričakovali (in jih kasneje z veseljem zamenjevali za manjše vasice), ampak Bordeaux se je res izkazal:)

Tako zelo, da sva se odločili, da še malo ostaneva v vinorodnem področju in si ogledava malo srednjeveško vasico St. Emilion, ki je znana predvsem po svojih visoko klasiranih vinih. Že sama pot do tja je bila čudovita. Odločili sva se, da se bova ustavili pri naključnem Chateaux in šli na sprehod. Chateauxjev je okrog 8000, vsak prideluje vino pod svojim imenom, vsi pa spadajo pod Vins de St. Emilion, kar pa spada pod širše poznani Bordeaux). Ta znanost se nama je zazdela res zanimiva – zvrsti (večinoma gre za Merlot, včasih tudi Cabernet Franc in Cabernet Sauvignon), pravila (gostota trte npr.), klasifikacija… stroga pravila določajo, kdaj so različni Chateauxji sploh klasificirani, najvišji naziv pa je 1er Grand cru classe (teh je samo 12). Degustacije zaradi vožnje niso prišle v poštev, sva si pa zato privoščili celo steklenico, ki sva jo dobili po znižani “študentski” ceni (iz 46 na 31€ – očitno sva se malo zasmilili prodajalcu:) in sicer drugo najboljšo klasifikacijo – Grand cru classe.

Pot do Montpellierja je bila res dolga, ampak kljub temu sva se morali ustaviti še v Carcassonne – staro srednjeveško mesto, o katerem so nam tolikokrat pripovedovali na faxu. Se prav spomnim Koširjevega tlorisa, ampak v 3dju in v živo je mesto še lepše. Za popolnoma ohranjenim obzidjem sem se počutila, kot bi prav zares padla nazaj v srednji vek. Tema in dejstvo, da sva bili tam skoraj sami (si niti nočem predstavljati kako izgledajo tiste ulice poleti z vsemi turisti…), sta vtis še potencirala. Nekje na klopci sva si privoščili tarte aux framboises, ki sva jo prej kupili v Carrefourju nekje ob avtocesti… potem pa naprej do Montpellierja, kjer sva kar nekaj časa iskali parking in se medtem nekako znašli v ozkih ulicah starega jedra. Dobro, da je bila tema – naslednji dan me je kar glava bolela, ko sem videla, kje vse sem vozila… Izola all over again:)

Day 3__(Monpellier – Pont du Gard – Avignon – Rousillon – Aix-en-Provence)

Jutranji ogled Monpellierja, ki ga je zaznamovalo predvsem iskanje “zoknčka” za nov telefon Nine F. (na koncu sva ga našli v AppleStore, ker tisti za ipoda ravno pašejo tudi na telefon). Seveda je tudi mesto bilo lepo;)

Šli sva pogledati tudi Pont du Gard, ki se ga spomnim še iz osnovne šole, ko so nam pripovedovali o “nekih” Rimljanih in njihovih vodovodih:) Me je kar impresioniral, ker je zadeva ogromna. Tudi tukaj imajo v bližini ogromno parkirišče in misel na vse avtomobile, ki so poleti tu, je kar pregnala pritoževanje zaradi močnega vetra in oblačnega dneva. Kar hitro sva se obrnili in plačali 5€ za pol ure parkiranja – očitno si vzamejo vstopnino za most. Naslednje mesto je bil Avignon, kjer sva navdušeni lovili sončne žarke (ki jih že od jutra nisva videli:) -> Nina F. na klopci. Med zdaj že standardnim quick sprehodom skozi mesto sva ugotovili, da je nekam veliko cerkvic, potem pa sva se seveda spomnili zakaj… nekaj časa je imel Avignon vlogo Vatikana in to se seveda pozna. Poiskali sva Palais des Papes in Pont d’Avignon (o katerem smo v francoski osnovni šoli peli pesmico:), nato pa spet naprej na pot.

Še ena majhna vasica, ki ni bila v prvotnem planu je Rousillon (po njej se imenuje regija Laguedoc-Rousillon). Tudi tu sva bili edini turistki in ko sva stopili v edino odprto kavarno, sva kar malo vdrli v mirno vaško življenje. Vsi so naju gledali, kot bi bili z drugega planeta, midve pa sva malo prisluškovali debatam: kakšen naj bi bil nov vaški vodjak… tak kot ga je že pred leti narisal svak lastnika kafiča ali bolj konvencionalen, tak kot je v ostalih vaseh… neverjetno kakšne probleme imajo ljudje:) V Rousillonu sva imeli tudi kosilo – spet piknik (nekje je pač treba kaj prišparat, visoke cestnine so naju kar malo presenetile). Sedeli sva na zidu ob še nedokončani novi hiški, na kateri so obrtniki ravno delali streho. Tudi njim sva se morali zdeti prava atrakcija:) Sicer pa sva ugotovili, da je Rousillon mesto mačk – bile so prav povsod. In nekatere so prav pozirale, pa sem jih pač morala slikati (Anja se bo tu verjetno spet čudila mojim umetnišlim vzgibom;)

DAY 4__(Aix-en-Provence – Gorges du Verdon – Castellane – Monaco – Cannes)

Prespali sva v Aixu. Po hitrem večernem sprehodu skozi mesto, sva se odločili, da ga morava videti tudi podnevi in definitivno se je izplačalo. Bila je sobota in po vsem mestu je bila tržnica, kar je seveda spet pričaralo neko pristnost in stik z domačini. Aix tistega jutra ni bil turistično središče Provanse, ampak prizorišče jutranjih srečanj, debat, nakupovanja… takrat sva imeli tudi najboljši (in najdražji) zajtrk v enem izmed kafičev. Ker pa sva imeli parkirišče plačano samo do desetih, sva potem kar hitro odhiteli naprej na pot, vsekakor pa mi je Aix ostal v spominu kot eno najbolj simpatičnih mest.

Vožnja po Provansi je bila ena najlepših točk tega potovanja. Malo vinogradov, malo sivke, malo hišk… res čudovita pokrajina. Po filmih sodeč sem kar veliko pričakovala od nje, ampak sem imela občutek, da bom razočarana, ker seveda januarja ni ne maka, ne sivke, ne sončnic. Kljub temu pa sva imeli sonce, ki je s toplo svetlobo padalo na kamnite hiše, ki so bile v resnici še lepše kot na karticah, v filmih, ali na teh slikah:

Počasi se je večinoma ravninska pokrajina začela dvigovati in prihajali sva v območje Alpes Maritimes. Reka Verdon tu naredi ogromen kanjon, ki pa ga nisva videli v vsej svoji veličini, ker nisva šli po najbolj atraktivni cesti. Kljub temu so bili pogledi še vedno fantastični in zrak neverjetno svež. Sonček je vse skupaj že spet polepšal in nisva več potrebovali plaščev. In to v “gorskem svetu”:) Na koncu potovanja skozi Gorges du Verdon sva se ustavili še v eni majhni vasici, Castellane, in tudi tu sva med iskanjem wcja malo pretrgali tipični tok sobote vaščanov. Od Castelanne naprej je bilo le še nekaj ovinkov in nato se je okolje drastično spremenilo – odprl se je pogled vse do morja in naenkrat sva se vrnili v Mediteransko območje. Provanse je bilo konec.

Počasi sva dosegli najbolj vzhodno točko road tripa – Monte Carlo. Po vseh tistih majhnih in simpatilčnih vasicah se je to mondeno letovišče zdelo prav dologčasno. Hotel nad hotelom, skoraj več žerjavov kot zelenja, zmedena stopnišča in dvigala… mogoče pač nisva bili dovolj dolgo tam, da bi našli kakšno všečno stvar. No, piknik večerja ob sončnem zahodu je bil super, ampak ko je sonce zašlo, sva ugotovili, da ni bilo ravno pametno, da sva plašče pustili v avtu. Kar hitro sva tako šli naprej na pot do naslednjega mondenega “azurnega” mesta – Cannes. Čast vcečerne vožnje skozi mestno središče je tokrat imela Nina F., z dodatnim bonusom sobotne gneče. Jaz sem trdila, da je to pač “sobota zvečer v Cannesu”, Nina pa, da je sigurno kak festival. Ko sva po hudih mukah našli prenočišče, se je izkazalo, da je imela prav Nina F. – bi je glasbeni festival in tisto soboto je ravno potekala podelitev nagrad. Tako je večerni sprehod po Cannesu bil prav nenavaden – mimo limuzin, rdeče preproge, kričečih oboževalk in neverjetno fensi producentov, glasbenikov in drugih pomembnežev sva se komaj prebili do lokala, v katerem sva si privoščili koktejl. No, prav tako nenavadne so bile tudi najine tri italjanske cimre, ki so v Cannes prišle samo na Tokio Hotel, za katere pa na koncu niso dobile karte in so večer preživele v hostlu (midve pa sva jih na sprehodu videli v limuzini, prav tako Rihanno – how pop!:) Ker je eno od Italjank bilo strah spati samo, so vse tri spale na eni (90cm) postelji! Weird… No, na slikah nekaj utrinkov tega nenavadnega večera…

DAY 5__(Cannes – St. Paul de Vence – Camargue – Arles)

Zgodnji zajtrk v zdaj popolnoma praznemu Cannesu (vsi pomembneži so po hudih žurkah še spali) in hitro naprej na pot. Marseille sva zamenjali za majhno vasico St. Paul de Vence, kjer so včasih nabirali navdih malo pomembnejši ljudje kot Rihanna – Van Gogh, Cezanne in Chagall, celo Jacques Prevert. V restavracijo la Colombe d’Or, v kateri je Van Gogh kosilo plačeval s svežimi platni (ki jih še vedno hranijo), naju zaradi prezgodnje ure (in verjetno najine “nepomembnosti”:) niso spustili, kljub temu pa je bila vasica res vredna ogleda.

V bližini Monpellierja se reka Rona deltasto izliva v mediteransko morje in to področje se imenuje Camargue. Ker sva časa imeli več kot dovolj, sva proti volji Gospe Koze zavili z avtoceste na manjše cestice in se malo vozili po Camargue. Tukaj sva pri enem od rokavov morali tudi na trajekt:) po dobri uri odkrivanja te čudovite močvirnate pokrajine sva prav tako ahead of schedule prišle do Arlesa, kjer sva se v miru namestili v poceni hotlček in se odpravili na iskanje kosila (kar je ob 16h v Franciji pač nemogoče…). Sva si pa lahko kar podrobno ogledali Arles in njegove zaprte restavracije. Zvečer sva odprli tisto steklenico Grand cru classe vina, ki sva ga kupili štiri dni prej – ker pa se je vmes toliko zgodilo, se nama je zdelo, kot da je od tega minil že najmanj mesec. Zadnjič grda kopalnica, zadnjič smrdeč wc in zadnjič tanke stene (skozi katere sva slišale kar preveč intimnosti najinih sosedov:).

DAY 6__(Arles – Aigues Mortes – Saintes Maries-sur-mer – Port de Camargue – La Grande Motte – Barcelona)

Ker nama je Camargue prejšji dan bila tako zelo všeč, sva si zaželeli še nekaj raziskovanja te čudovite pokrajine za katero so značilni črni biki, beli konji (na slikah) in na tisoče različnih ptic, raznih štorkelj in flamingov z roza vratom in nogami. Modra barva jezerc in rokavov v kombinaciji s svetlo bež visokimi travami daje pokrajini nekaj, ker z besedami ne znam dovolj lepo opisati. Zato spet slike:

S težkim srcem sva se približevali Španiji… široki pogledi na ravninsko pokrajino so šli proti koncu in tako sva se začeli ustavljati še v najmanjših mestecih Camargue. Odkrili sva kar nekaj simpatičnih počitniških krajev, eno neskončno plažo (Grande Motte) in eno ogromno marino jadrnic in katamaranov (Port Camargue). Seveda so vsi ti kraji bili popolnoma mrtvi, nikjer nikogar, na tisoče praznih bungalovov in počitniških hišic, zaprti hoteli in restavracije… še wcja nisva našli! Ampak sva se vseeno sprehajali in uživali zadnje ure Francije.

Okrog pol6ih sva bili nazaj v Barceloni. Padli sva v rush hour in povratek v realnost je bil kar krut – morje avtomobilov, umazano in smrdeče mesto… Pri meni sva odložili kovčke nato pa se napotili iskati Europcar na Sants Estacio, kar je tudi težje, kot si človek predstavlja. Točno ob sedmih (spet “po planu”) sva vrnili avto, s polnim tankom, rahlo umazanega, ampak brez škode (kar je tudi prineslo posebno olajšanje:).

Zdaj sem že nekaj dni nazaj v Barceloni. Pogrešam vožnjo, pogrešam neskončno ravnino, pogrešam maline, pogrešam visoke trave, pogrešam francoščino, pogrešam naravo in svež zrak, pogrešam vino. Aja, pa tud Nino F. pogrešam:) Nina, bilo je super… kam greva pa za 21. obletnico?:)