TO In London

V Barceloni je zdaj zima. Dopoldnevi so oblačni, malo piha in tempreatura je padla na 14 stopinj. Nekajkrat je celo deževalo, kar v mediteranskem mestu takoj povzroči kaos – ulice nimajo urejenega odvodnjavanja, ljudje zmedeno tečejo domov in se ob tem spotikajo in zaletavajo drug v drugega, nekateri čakajo pod streho, da “naliv” mine, nekateri pa mirno odprejo dežnik in hodijo naprej – ti so turisti. No, ker sem se tudi jaz v zadnje pol leta pomaknila v prvi dve kategoriji in mi je dež kar nenavaden pojav, sem sklenila, da grem raje v sončne in tople kraje, kjer nikoli ne dežuje. In tako sem šla s Ksenijo v London:) In skupaj sva napisali tale post.

Ja, če slučajno kdo tega še ne ve – London je februarja brez oblačka in brez kapljice dežja. Ugotovili sva, da se je izplačalo dolotrajno odlašanje, saj bi poleti verjetno deževalo. Obe sva pozabili dežnike (ampak vzeli sva pa impregnacijski sprej za čevlje!) in tako razvili novo teorijo, da če ne vzameš dežnika, pač ne dežuje. Podrli pa sva tudi stereotip angleškega vremena – London je sončen, that’s all we know.

Večino časa sva pravzaprav preživeli v londonskih parkih, kjer sva “doživljali prostor” (a.k.a. sedeli in bluzili), opazovali ljudi, se sončili, čvekali in nasploh počtnikovali. Dopust je dopust, če sva že ravno prišli v tople kraje, je lenarjenje pač spadalo zraven. Spoprijateljili sva se z labodi, si žvižgali Labodje jezero in občutovali race (Ksenija je ugotovila, da ima Nina “nekaj na perutnino”… (ker pa sem slike vseeno urejala jaz, ji zdaj lahko dokažem, da ni res – bom sem dala “samo” dve sliki, na katerih sva tako ali tako midve bolj bistveni kot ta bela peutnina:) Tudi veveric ni manjkalo, psov, mačk, pa celo neko mutirano zebro sva videli (ko sva šli mimo živalskega vrta, da ne bo pomote;). V nedeljo sva zaradi del na podzemni pristali na napačni progi, ampak sva se pač odločili, da sprejmeva izziv usode (ki nama ni in ni hotela pokazati Fosterjevega nebotičnika) in napotili sva se v Regent’s Park. Spomnili sva se tudi Jernejevega msga, ki je nekaj dni prej priporočal Primorse Hill – “the only hill in London”, če citirava nekega gospoda, ki sva ga vprašali za pot. Kljub temu opisu sva se odločili, da to težko kategoriziramo za hrib – je namreč ravno toliko strm, da je otrokom (in drugim inner childom) zabavno teči dol po hribu – seveda z obveznim kričanjem. Not such a quiet place torej, vsaj na nedeljo dopoldne ne, je pa razgled na London res čudovit.

Seveda pa dopust (bodočega) arhitekta ni nikoli samo poležavanje v parkih. Še pomembnejši so sprehodi po mestu in odkrivanje najnovejše arhitekture, ki je je v Londonu več kot dovolj. Tu sva se kar dobro ujeli – bistveni del ogleda mesta je bil komentiranje, zgražanje in občudovanje takšne in drugačne arhitekture (no offense to Nina’s other past London co-travelers, ki se jim je mogoče vso to gledanje v zrak na momente zdelo freaky;). Kseniji se je najbolj mudilo videti Tate Modern in Gherkin. Ko sva prvi dan šli mimo Tate, sva se odločili, da greva vanj takoj, ko bo deževalo… seveda na koncu v Tatu nisva bili. Tudi v Gherkinu ne, sva ga pa nekje 6. dan končno dočakali. V City Hall, ki je “ljubkovalno” poimenovan “Foster’s testicle” (po razmerju in vsem res lepo paše skupaj z njegovim Gherkinom…), sva bili skoraj sami in privoščili sva si spet malo posedanja po beli konstrukciji in nasploh “doživljanja” arhitekture in Londona.

Ugotovili sva, da je Foster njihov Plečnik – he’s everywhere. Njegove je res skoraj pol londonske novogradnje. Kmalu sva bili skoraj presenečeni, če kaj ni bilo od Fosterja… eden lepših delov Londona (kjer Fosterja nisva zasledili, sa pa zna zgoditi, da se kljub temu kje skriva), je predel okrog More London Place. Zanimivo ime za trg, ni kaj. Ko imajo spredaj še ulično številko, se sliši kot “one more London, please”:) Simpatičen kanalček vode (ki ga nam sigurno ne bi dovolili narediti – zaradi gležnjev:), špičaste stavbe, lamelne fasade, zanimiv tlak in cel kup urejenih Angležev – čudovito!

Še ena res zanimiva stvar je bil Rolling Bridge (ki ga bi Nina še vedno poimenovala Folding Bridge (sounds much nicer), Ksenija pa se strinja, da ga “rolling” bolje opiše). Mostiček ki se zvije sam vase… tehnološko čudo, naj bi bil edini na svetu in nejgov namen je prav v tem, da je edini na svetu – vodi namreč čez mini slep kanal, okrog katerega se z desetimi koraki kar enostavno pride tudi brez mostička. Vsak petek ob 12ih (tam sva bili že ob 11ih – Ninina točnost je spet šokirala Ksenijo) ga zrolajo in odrolajo, just for the fun of it – na veselje naju, mamice in hčerke s Poljske in starejšega Londončana , ki ga včasih pride za zabavo malo pogledat in poslikat. Anyhow, it was worth it!

Nope, ni še konec arhitekturnega dela Londona… tu pa tam so se še našle kake “pomembne” stavbe… Npr. Rogersov Lloyd’s Building, ki je med iskanjem smilsa njegove pomembnosti iz naju spravil cel kup hmmmm-jev:) V British Museum sva vkorakali zelo suvereno in mimo mumij in orodij starih plemen drveli kot mimo McDonald’sov na ulici… šli sva pogledati samo Fosterjev (itak) Inner Court, za karkoli drugega je bilo res prelepo vreme! In tu je nekaj “zunanjosti”, ki so se nama tako ali drugače zdele zanimive.

Malo vožnje z Jubilee Line, pa sva prispeli v njihov “BTC”, ki se imenuje Canary Wharf. Seveda fotografiranje v čudoviti Fosterjevi stavbi podzemne postaje (goli beton – we like:) ni dovoljeno, kar sva izvedeli pravi čas (torej ko je bila večina fotografij že narejena) in niti Ninino “začudeno” ugovarjanje, da vendar ne more biti to private space, če gre za “public transportation”, ni omajalo zvestega varnostnika. Nič zato, sva si rekli in se odpeljali nadstropje više, kjer sva malo bolj pazljivo ponovili cel postopek fotografiranja.

Seveda pa bistvoLondona nikakor ni v visokih stavbah, jeklenih konstrukcijah, neverjetnih mostovih in golem betonu… naravnost očarale so naju londonske hiške, opečnate ali bele, pastelne ali rdeče. Kjuti kjut okna, strehce, vhodi, dvignjena pritličja, nadstreški, vrtovi in ograjice… the London we could live in. In ne, to niso samo Ninine besede, Ksenija se strinja! Potem mora biti pa RES lepo:) Sicer drugačno from neighborhood to neghborhood, ampak vsakič z drugim šarmom naravnost prevzame.

Seveda pa sva našli dovolj časa za najine počitke in klepete ob kakšni kavici ali angleškem čaju. Zelo ugodno ceno najinega hostla sva skombinirali z raznimi malimi razvadami (tudi kakšna cheesecake se je našla vmes) in ugotovili, da je življenje v Londonu pravzaprav kar drago. Počitki so bili iz dneva v dan bolj pogosti in najbrž sva nadoknadili vsaj za mesec dni najinih Zlatih ladjic v Ljubljani (če gledamo po cenah, pa zagotovo še več).

Ker je London dom Arsenalu je Nina vztrajala, da greva tudi tja. In to tako zgodaj, da sva doživeli jutranjo meglo (kdo bi si mislil, da obstaja stvar, ki Nino prostovoljno tako zgodaj spravi iz postelje!). Je pa na tem mestu treba Žigu povedati, da ima res super sestro, saj je obisk Arsenal store trajal dlje kot sam ogled arhitekture stadiona (v katerega nisva mogli, ker je bil “match day”) in se končal z zelo radodarnim nakupom;)

“Please, mind tha gap between the train and the platform!” Najbolj znamenit stavek v londonskih podzemnih železnicah. Seveda povedo še kaj drugega, uspelo nama je slišati tudi stavek v smislu “Due to a person under the train all lines between … and … are closed…”, ampak na ostale potnike ni niti približno tako dramatično vplival kot na naju in spraševali sva se, če je to zaradi tega, ker so se glas “podzemne gospe” naučili tako čudovito ignorirati, da ga niti slišijo ne več, ali pa se to kar naprej dogaja…

Ksenija je ugotovila, da mora Nina res zelo pogrešati Ljubljanski potniški promet, saj se ni mogla nasititi prevažanja z avtobusi. Seveda je vožnja v londonskih dvonadstropnih avtobusih posebno doživetje in ni bilo malokrat, ko sva se usedli na avtobus samo zaradi tega, ker so bili prvi sedeži v nadstropju prazni, ne glede na dejansko destinacijo vožnje. Potem pa sva kar sedeli v njih in pogosto nisva izstopili vse do zadnje postaje. Tako sva si ogledali Chelsea in še mnogo zanimivih predelov Londona in pomilovali turiste na “Sightseeing tours” (kajti njihovi avtobusi niso imeli niti streh).

Vožnja po levi še nekako gre (kljub Ninini nori ideji, da bi za kakšen dan najeli avto, je sami nisva preizkusili), ko pa avtobus suvereno zapelje v rondo v čisto napačno smer, te še vedno malo zbode pri srcu. Ampak s precejšnjo mero zaupanja v šoferja tudi to ne predstavlja kakšne večje ovire. Seveda pa se vse zaplete, ko pridemo do pešačenja po mestu; prečkanje cest še nikoli ni bilo tako zahtevno! Napisi “look right” na začetku prehoda stvar samo še poslabšajo in zdi se ti, da končno obvladaš njihovo logiko pešačenja, ko (kot pravi arhitekt) celotno sliko v glavi enostavno zrcališ. S to novo zavestjo se na eskalatorju na podzemni železnici postaviš na levo stran v pričakovanju, da te bodo ljudje prehitevali po desni. Napaka. Ampak tudi temu sva se kmalu privadili in v nekaj dnevih sva samo še na prehodu za pešce, ko sva pred prečkanjem vedno vsaj štirikrat pogledali levo in desno, izgledali kot popolni turistki.

Klasične znamenitosti londona si je po najinih izkušnjah vredno ogledati ponoči, saj je osvetlitev čarobna. Big Ben se rumeno bohoti zraven Houses of the Parliament, London Eye se kot mlinsko kolo leno vrti nad Temzo in Tower Bridge postane naravnost pravljičen. Trgi oživijo, na Trafalgar Square-u nama je nekega večera uspelo ujeti praznovanje kitajskega novega leta (po dobesednem prevodu neke gospodične smo vstopili v “leto miške”) in ognjemeti kar niso hoteli ugasniti. Drugače pa je nočno življenje Londončanov precej pestro; z zanimanjem sva opazovali precej pomankljivo oblečene najstnice v petek zvečer na podzemni železnici. Ob polnoči se je trlo ljudi. Nekako pa nama je uspelo že prvi večer priti v gej bar (šele ko sva si dobro ogledali prostor, sva opazili slike na stenah; štirje postavni fantje zgoraj brez na roza tanku, gej parada, gospodič(na) z zapeljivimi ustnicami itd., da ne omenjamo vseh gospodov v baru, ki so se božali po glavi in ščipali v trebuh), ki se mu je reklo Half way to Heaven. Ampak to nama ni preprečilo, da bi si naročili Guinessa, ki sva ga obe poskusili prvič in je potem kar nekako postal “najina pijača Londona”.

Ljudje v Londonu so zelo prijazni; pogosto so kar sami načeli pogovor z nama in če sva slučajno izgledali izgubljeni (kar je vsakič znova pretreslo Ninin ego:), se je skoraj vedno našel kakšen kavalir, ki se je kar sam ponudil, da nama pokaže pot. Vsem, ki v kratkem nameravate omrežiti Nino, pa vam do zdaj to še ni uspelo, pa nasvet: nikamor brez kape s kakšnim originalnim vzorcem, pa naučite se vsaj nekaj osnovnih stavkov v British Englishu in uspeh je zagotovljen. Če nič drugega, vas bo prav zagotovo opazila. Ksenijo pa je, kot se spodobi, bolj kot kape in British English zanimala arhitektura in z ostrim očesom je razočarano ugotovila, da je Fosterjev manjši od Nouvelovega (govorimo seveda o nebotičnikih). Obe skupaj pa sva se strinjali, da velikost le ni tako pomembna, saj nama je londonski bil bolj všeč. More crazy London:

Res nama ni bilo dolgčas:) Tudi zaradi snemanja mini filmčka, ki je trenutno še v procesu montaže in morda nekoč, kdo ve, tudi on pride malo pogledat tole stran. Zenkrat pa samo “the making of” + bonus: dve “gasilski”:

Končalo se je zgodaj zgodaj zjutraj (ne Nina zgodaj, ampak zares zgodaj) nekje na Stanstedu. Moči za držanje težkega fotoaparata ni bilo in bolje je tako (da so zadnje slike nasmejane in brez podočnjakov). Kot v tistih zgodnjih (tu pa Nina zgodnjih) jutranjih urah, ko sva sedeli na avtobusu in se vozili na fax, sva tudi tisto jutro na letališču preživeli v tišini – tisti najini posebni, ko sva prav srečni, da nama v tako zaspanem stanju ni treba skrbeti glede dodatnega napora govorjenja. Le nekaj besed… “Imeli sva se super. Še bova šli.”:)