TOW All The Football

Končno se bo tale blog spet vrnil na svojo prvotno temo: Barcelono. Prve dni po Londonu sem padla v mediteransko rutino brezdelja, ki mi je kmalu začela parati živce. Ja, veliko spanja, gledanje filmov, pisanje blogov, sestavljanje filmčkov, sortiranje folderčkov, dnevni jogging na Montjuic in občasne večerne pijače so kak teden ali dva res super, ampak po določenem času me je popadel neprijeten občutek, da pravzaprav ne delam nič kaj koristnega. Tako da je en teden intenzivnega renderiranja za Anjin biro prišel kot naročen in spet sem za trenutek postala deloholik (and I liked it:) Verjetno je prava pot nekje vmes, ampak tukaj zdaj pač doživljam ekstreme. Še dobro, da je potem kmalu prišel na obisk Žiga (če slučajno kdo ne ve, je to moj bratec:), ki me je počasi spravil nazaj v okvire normalnosti.

Že prvi dan je bil zanimiv, saj sva kljub utrujenosti kar dobro izkoristila sobotni večer. Tapas in sangria sta naju spravila v dobro voljo in Žiga se je strinjal, da mu malo razkažem tudi barcelonski nightlife. Šla sva v bar v Gracio kjer je v zameno on meni razkazal čare tekile… ostalo je zgodovina:) Naslednji dan se nisva ravno držala Žigovega pravila vstajanja ob osmih, dan se je začel bolj po mojem urniku. Piknik-zajtrk na Montjuicu je kasneje postal kar tradicija: croissants in liter soka grenivke, vsakič na drugi lokaciji. Prvi dan sva standardni sprehod, na katerega peljem vse svoje obiske, kar precej razširila: po Parallel do pomola v Port Vellu in potem naprej po Barceloneti, vse do obeh stolpov Vile Olimpice, nato pa gor ob parku Ciutadella, mimo živalskega vrta in Arc de Triumfa, potem pa naprej skozi la Ribero do Barri Gotica, kjer sva si privoščila kavo ob katedrali. Ko sva se sprehajala mimo Museu Picasso in bila skoraj odločena, da ga greva pogledat, sem se spomnila, da je prvo nedeljo v mesecu zastonj in tisti dan je seveda bila prva nedelja v mesecu. Kako bodočega ekonomista spraviti v Picassov muzej? Odpraviti vstopnino;)

Ponedeljek je bil izključno namenjen shoppingu. Pa ne za mene, da ne bo pomote. Žiga je ubogal moj nasvet in se odločil, da si bo tukaj nakupil vse tisto kar že nujno potrebuje – od čevljev preko kavbojk do jakne. Ampak nenehno sprehajanje po trgovinah mu nikakor ni dišalo, zato se je hotel te muke znebiti čimprej in to v enem “šusu”. In tako sem prehodila kakih 80% barcelonskih moških trgovin in na koncu že skoraj izgubila živce od vprašanj “a ni preozko” in “a ni preširoko?” (za isti artikel:). No občajno nakupovanje si ne bi zaslužilo odstavka v mojem blogu, ampak to ni bilo običajno, če ne drugega zato, ker je trajalo ves dan. Do večera. In samo z dvema pavzama – bratec je namreč ocenil, da še nisem utrujena in da gremo naprej:) Kakorkoli, bilo je uspešno (za njega:). Našla sva vse kar je iskal, jaz pa sem za nagrado dobila kepico sladoleda:) Tu pa nekaj slikc prenovljenega Žiga:

Fotoaparat sva vzela na teren šele tretji dan. Pentax je precej težek in Barcelono imam zdaj že večinoma poslikano (Zara, Celio, Benetton in podobno pa niso ravno najlepši motivi za fotografiranje:). Zajtrk #3 je bil v Park Guellu – po Žigovi izbiri, da je lahko malo obujal spomine z maturantskega izleta. Torek pa je bil tudi dan najine tekme in zato so po Barceloni kar mrgoleli Škoti. Žiga si je tako našel prijatelja s katerim se je slikal ob kuščarju (oziroma karkoli že tisto je)… prijateljstvo pa je bilo bolj enostransko, Žiga je bil bolj vesel Škota na sliki kot Škot Žiga:) Po parku sva se sprehodila skoraj čez celo Barcelono do naslednjega Gaudija, kjer sva spet imela photosession:)

Veliko bolj zanimiv pojav od Gaudija pa so bili Škoti. Vsak dan jih je bilo več, kar množili so se! Seveda so se najbolj zadrževali v območju Ramble, kjer so zasedli prav vse pivnice in bare. Na vhodnih vratih je vsak lokal imel varnostnika in napisano kapaciteto. Ko je bilo polno, je bilo RES polno (na sliki). Po Barceloni so odmevale navijaške pesmi in tista njihova angleščina, ki mi je ni uspelo kaj dosti razumeti. Zavzeli so mesto – nikjer ne duha ne sluha o kakšnih Barca navijačih, le eden se je znašel na Placa Reial in s šalom in Barca himno poskušal prestrašiti množico Celticovih navijačev, ki pa so naprej mirno pili pivo, se mu smejali in mu odgovarjali s svojimi veliko glasnejšimi pesmicami. Kilti so kazali njihove bele noge in ni mi bilo jasno, kako jih ne zebe – torek je namreč bil zelo hladen in vetroven dan in popoldne se je precej pooblačilo. Pa me je Žiga spomnil, da je verjetno v Glasgowu še dosti bolj hladno in da jih verjetno greje Guiness ipd:)

Barcelona je bila Škotska in tako sva na tekmo šla z upanjem, da bodo svojo invazijo mesta potrdili tudi na igrišču. Žiga je že tako ali tako antiBarca, jaz, ki pa bi res morala biti za domač klub, pa sem kar hitro podlegla tem zelenobelim šarmom in njihovi angleščini:) No, na žalost jim ni uspelo zmagati, je pa bilo vzdušje na stadionu res vrhunsko. Moja prva tekma takega merila, in 75 000 gledalcev je naredilo svoje. Tu so se seveda pojavili vsi tisti Barca navijači, ki so se prejšnje dni skrivali, ker je bilo zunaj prehladno. Stadion je res ogromen in za začetek nekaj slik vzdušja:

Prišla sva slabo uro pred začetkom in zato sva spremljala prav vse, od ogrevanja naprej. Začetno navdušenje je spet povzročilo preveč fotk, ki pa jih ne znam prefiltrirati, saj se mi vsaka zdi po svoje zanimiva. Tistim, ki pa vas nogomet in razni Messiji in Henryji sploh zanimajo, pa naslednje fotke niso namenjene – verjetno se vam zdijo vse iste:) Meni se je vsekakor dejstvo, da se nekaj metrov pred mano ogreva Ronaldinho in da slišim zvok vsakega njegovega brca žoge, zdelo very cool:)

No ja, vse te fotke niso ravno popolne, ampak verjetno vsi veste, kako težko je slikati v temi, če pa se tarča premika, pa še toliko bolj. Kombinirala sem Pentax in moj Canon s2, ki je zaradi iso400 in zoomiranja pač naredil bolj zrnate slike. No, ampak kljub vsemu, za občutek bo že. Slikanje tekme je bilo še za odtenek bolj naporno, ker so vsi tekli še hitreje:)

Pa tudi snemala sem malo. Tako da dodajam tukaj še en video. Kvaliteta je tudi tu malo sporna, pa dobro, toliko, da se himne sliši. Pa da ne bo koga skrbelo, da sem celo tekmo samo slikala in snemala – dokaz: nimam posnetega enega in edinega gola:) Kar kmalu sem videla, da ima Žiga kar prav, ko raje pozorno spremlja tekmo in nič ne slika (seveda, I was doing all the work:)

Že pol leta sem v Barceloni in nikoli me še ni tako zeblo kot na tekmi. Oblečena sva bila kar dobro, ampak leden veter naju je prepihal do kosti. Razmršeni lasje, rdeča lička, zaledenel nos… sem že kar pozabila, kak občutek je to! Po koncu tekme sem si malo za spomin in malo za toploto kupila šal, ki pa sem ga gentlemansko posodila mlajšemu bratcu. Nikoli še nisem bila tako vesela toplega metroja in stiskanja s Škoti v kiltih:) No, moja stena je dobila pomemben dodatek, tako da objavljam sliko. Zanimivo je pogledati, kako se je v pol leta spremenila – nekaj stvari sem odvzela in ogromno sem jih dodala. Close up pa na vstopnici mojih dveh Barca tekem – tudi rokometne. Pozor na PivoBarna Laško;)

Naslednji dan sva se zbudila nadsrečna, saj sva bila oba zdrava. Na zadnji piknik-zajtrk sva se odpravila na Tibidabo, kjer je tako pihalo, da sva komaj jedla. Sprehodila sva se do Fosterjevega stopla, kjer so nama zelo prijazno povedali, da je te dni zaradi vetra zaprt. It figures. Moj tečen jezik naju je kljub vsemu pripeljal do lobbyja, kjer so razstavljene slike ostalih stolpov po svetu, pa še piha ne. Po tej pavzici pa sva se odpravila po Barcelonskih hribih nazaj do vzpenjače. “Just outside Barcelona, hiking in the foothills of Mount Tibidabo”:)

Zvečer me je Žiga peljal na večerjo, še za rojstni dan:) Ob paelli sva malo prediskutirala plane za naslednje mesece in za en večer uživala fancy obraz Barcelone. Potem pa sva šla domov pakirat. Oba – nekaj ur prej je namreč padla odločitev, da grem tudi jaz za nekaj dni domov. Spontano (mediteranska komponetnta) in v hipu organizirano (Nina komponenta). Za konec pa naj samo še (zelo javno) povem, da imam super brata in da so se vsa leta kreganja izplačala – že zaradi tiste odlične (in za ekonomista boleče drage) paelle;)