TOW The Rivalry

Sem si rekla, da če sem že v Španiji (in tu pač pozabimo, da sem v Kataloniji), moram videti Madrid. Pa ne ker me bi mesto kaj preveč zanimalo, ampak bolj iz principa. Zakaj bi sploh rinila v neko ogromno mesto, ki niti morja nima, ko pa sem lahko tu lepo pospravljena v »jewel in the sun«, kakor pravi Freddie. No, ampak ker sem seveda vedno odprta za nova mesta, sem kljub tem občutkom rekla, da grem pogledat, v čem je fora… zakaj se grejo to večno rivalstvo med Madridom in Barcelono (ko pa je Barcelona ja veliko lepša:)

Ja, če še kdo ne ve, tukaj načeloma ne maramo Madrida. Ta izredno odklonilna čustva me že od začetka fascinirajo in nekako sem zadevi hotela priti do dna. Barcelonsko plat zgodbe zdaj že kar dobro poznam, saj sem skoraj vse domačine (za katere sem ocenila, da to ne bo tako zelo boleča tema) malo povprašala o zadevi in ugotovila sem, da gre res za globoke korenine tega zavračanja Španije in posledično Madrida. Do neke mere je celo upravičeno, Franco zadeve še potencira in iz generacije v generacijo se ta antišpanski sentiment prenaša. (heh, tu sem si besedo izmislila, nekako tako kot »antiurbani sentiment« pri prostorski sociologiji:) Tudi moja generacija še zdaleč ni imuna, veliko je takih, ki sploh še nikoli niso bili nikjer drugje v Španiji, da o jeziku ne govorimo… Ne počutijo se špansko in pika. Kot samostojni Slovenci jih seveda nekako razumemo… kljub vsemu pa se po vseh izkušnjah na to temo (z najbolj radikalno na rokometni tekmi, ko sem se milo povedano »sprla« z navijačem…) nikakor ne morem otresti občutka, da so vseeno malo preveč zafrustrirani. Pa sem šla pogledat, kaj na to temo pravijo v Madridu.

V ponedeljek pozno zvečer sem zadnji trenutek skočila po Lonely Planet (dobro, da je Fnac odprt do desetih), saj me je prijela tista moja potovalna mrzlica in se mi je zazdelo, da mogoče bi pa vseeno rada kaj več vedela o tem Madridu. Vstajanje ob treh zjutraj mi je vedno bilo v veselje, seveda le kadar je šlo za potovanje in vsa navdušena sem se odpravila na letališče. Ob pomarančnem soku sem začela z branjem in tisti, ki prisegate na Lonely Planete, veste, da so napisani tako, da ne moreš ostati nenavdušen:) Tudi na letalu sem raje brala kot spala, kar pa mogoče vseeno ni bila pametna odločitev. Ob devetih sem že bila v hostlu in upala na posteljo, vsaj za kako uro, pa so povedali, da do dveh ne bo nič. Hostel pa je imel najboljšega soseda – Starbucks. Priborila sem si fotelj na katerem sem naprej brala vodič in čakala, da kofein naredi svoje. Nasproti je sedela neka čudna gospa, ki se je na vsak način hotela pogovarjati z mano o globalizaciji, problemih španske ekonomije in vztrajala, da ji povem, če se mi zdi boljši sistem monarhija ali republika. Malo prehude teme za mojo španščino in to po zgolj dveh urah spanja, sem pa že kar kmalu videla, da njihov največji problem še zdaleč ni neko mediteransko mestece z imenom Barcelona. Hitro sem torej spila kavo in šla po mestu.

Prvi vtisi (ki so nehote ali hote primerjanja z Barcelono): bolj glasno (nestrpni vozniki ves čas trobijo, potem pa še policaji s piščalkami poslabšajo zadevo), bolj zeleno (kar v Barceloni najbolj pogrešam), manj smrdi (kar me zadnje čase tukaj najbolj moti), metro vozi po levi (kdo ve zakaj, vsekakor pa me to spominja na London in mi je zato prav simpatično), namesto hola večinoma rečejo buenos dias ali kar buenos, več je gejev in manj je Pakistancev:)

Ne vem zakaj sem imela glede Madrida tako zelo nizka pričakovanja. Že od nekdaj Španija ni na mojem “naj” seznamu (pa sem se vseeno nekako znašla tu) in od španskih mest me je vedno bolj zanimala Barcelona, eventuelno Cordoba (ker sem imela Lorcino pesem na maturi), Madrida pa tudi na tem seznamu nikoli ni bilo. Napaka! Mesto me je naravnost očaralo! Ok, nima morja, ima pa zato za tako ogromno mesto neverjetno svež zrak in ogromno zelenih površin. To sta dve kvaliteti, ki ju do zdaj nisem dovolj cenila, ker sem ju pač vedno imela. Ko pa zelena barva postane rjavkasta in ko zrak ne diši več po travi ampak po izpušnih plinih, urinu in gnilih ribah, se naenkrat pojavi želja po koščku trave na katerem bi v zmerno onesnaženem zraku lahko v miru prebral kakšno knjigo. Že Placa de España, ki ima samo neke vrste vrtiček me je navdušila, ko pa sem po natrpanem urniku odkrila še Parque del Buen Retiro in prometen a zelen Paseo del Prado, me je Madrid prepričal.

Brez Lonely Planeta bi verjetno vse tri dni preživela v travi med drevesi, tako pa sem brala o raznih okrožjih ali barrios, ki naj bi imeli vsak svoj zelo poseben utrip. Nekako sem že prvi dan hotela videti prav vse in rekla sem si, da pač lahko izjemoma spijem kako kavo več – to se je spremenilo v rekordne 4 v celem dnevu, kar po nekaterih standardih spet ni tako zelo veliko. Vsekakor se je izplačalo, ker po dveh urah spanja tisti dan brez poživila ne bi blo iz mene prav nič, tako pa sem videla skoraj ves Madrid in to kar peš. Vse kar je LP omenjal je bilo res in mesto me je čisto prevzelo. Pisane ulice, vse z drevoredi, tudi najmanjše… Če je srednjeveška Barcelona bež, potem je Madrid pisan… in koga ne bi prevzele vse te barve?!

Španska živahnost se kaže na vsakem vogalu. Madrid ima cel kup trgov (plazas), bolj ali manj velikih, bolj ali manj turističnih. Šele zdaj sem videla, da so mize na slikah prazne… ura je bila namreč nekje 12, ko pa se je začelo kosilo (ob dveh, treh) in ko so se končale službe, šele takrat so ti trgi dobro zaživeli, ko domačini ob cervezi posedajo in debatirajo, dokler se ne naredi tema. Takrat se preselijo v restavracije ali domov, povečerjajo, nato pa socialno življenje part II. Večji trgi so seveda polni ves dan, ampak ravno tisti skriti, npr. v La Latina, so najbolj simpatični, ko je ob šestih popoldne nemogoče dobiti mizo. Se človek res malo zamisli o uživanju življenja… Španci pač znajo.

Madrileño je prebivalec Madrida. To pa ne pomeni, da si domačin ali da živiš tu tako dolgo, da si zaslužiš ta naziv (tako kot velja za “New Yorker”:) – v Madridu imajo rek “Si estas en Madrid, eres de Madrid”, kar pomeni “če si v Madridu, si iz Madrida”. Kar petina prebivalcev je namreč tujcev, pa verjetno k tej številki kljub temu reku ne štejejo turistov:) V primerjavi z Barcelono je mesto bolj starostno raznoliko, veliko je otrok in ogromno je starejšega prebivalstva, kar me je pravzaprav presenetilo, saj je Barcelona v veliki večini v starostnem okvirčku 18-40 (to je moja ocena). Na slikcah torej nekaj tipičnih Madrileños – gospodje s časopisi, pari na sprehodih, gospa, ki zaliva drevesa na ulici, utrujen obiskovalec in pa vesela jaz… si estas en Madrid, eres de Madrid:)

Že prvi dan sem prehodila vse (by LP) opevane soseske Madrida, od pisane La Latine, alter Malasañe, fensi Salamance in gej Chuece do Huertas, Los Asturias, Atoche in Lavapiesa, tako da je lahko naslednji dan bil namenjen zame drugi največji kvaliteti prestolnice: muzejem. Tudi tega nisem pričakovala in ko sem v LP prebrala imena kot so Kandinsky, Klee, Mondrian, Braque, Picasso, Chagall, Rothko, Gaugin, Monet, Manet, Van Gogh, Renoir, Degas, Dali, Pollock, Hopper itd., se mi je res kar nasmejalo in ni bilo več dvomov, kje hočem preživeti day2. Pa sem se najprej sprehodila do muzeja Thyssen Bornemisza, kjer sem videla večino zgoraj naštetih. Vsakič me preseneti, kako so njihove slike razpršene po svetu in jaz jim pridno sledim. Je pa res, da je npr. MoMA v New Yorku kar se tega tiče na tako visokem nivoju, da me večina ostalih muzejev ponavadi malo razočara. No, Madrid me res ni. In moja neumna igrca, ugibanje avtorja, mi vedno popestri t avanja med mojstri in moram priznati, da zdaj že res kar obvladam:) Po skoraj treh urah tega jutranjega ugibanja pa je bil že čas za pavzo v parku. Ko se mi je zazdelo, da sem prebrala že cel Lonely Planet sem prešla na drugo knjigo, ki sem jo imela s sabo in ki sem jo začela brati leto in pol nazaj, končala pa nikoli. Takih knjig imam jaz res preveč… ampak Parque del Buen Retiro, topel sonček (bilo je kakih 6 stopinj več kot v Barceloni) in zelena barva so bili popolna priložnost, da sem začela še enkrat od začetka. Sezula sem si čevlje in nogavice (pej tam si umiri sem šolne sezula an kalcete:), zavihala kavbojke, naštimala ipod in uživala. Malo predolgo… kdo bi si mislil, da je 2. aprila v Madridu tako močno sonce… moje noge zdaj izgledajo kot noge nogometašev (no, oblika ne, govorim o barvi:), ampak če jih bi v photoshopu dala na “invert”:)

Naslednji muzej je bil Centro de Arte Reina Sofia. To pa je bilo nekaj, česar sem se veselila že vnaprej, saj je ta muzej dom Guernici, ki pa sem jo vedno štela med slike, ki jih moram videti. Čisto slučajno pa imajo trenutno tam tudi celotno zbirko pariškega Musee Picasso (baje ga prenavljajo), ki sem ga nameravala obiskati maja, ko grem v Pariz. To bi bilo razočaranje, ja! Tako pa sem si lahko vse ogledala kar v Madridu. Skupaj z Guernico:) Zbirka je res neverjetna in nikoli si nisem predstavljala, da je Picasso res bil tako produktiven. Skoraj vsa njegova dela so zdaj v tem pariškem muzeju (zgodnja so v Barceloni), tudi zato, da lahko njegovo delo doživiš bolj celostno – čim manjša razpršenost je menda bila tudi njegova želja.

Nekje med muzejem Thyssen Bornemisza in Centrom de Arte Reina Sofia je tudi Caixa Forum, neke vrste center za sodobno umetnost, ki pa ima tudi druge razstave. Že ko sem videla stavbo od zunaj mi je bilo jasno, za katere arhitekte gre (Herzog & de Meuron), saj je prtiličje skoraj enako barcelonskemu Edificio Forum… stavbo so odprli pred mesecem in pol, tako da bomo videli, kaj se bo skozi čas zgodilo s to zeleno fasado. Sicer pa sem si privoščila kavico v najvišjem nadstropju, kjer modna čipkasta fasada ob takih sončnih dnevih meče prav kjut sence, najbolj pa so me spet navdušili Jacobsenovi vijolični metlujčki – good call:)

Ja, kar velika doza umetnosti je bila to in spet me je prijela želja po odkrivanju mesta. Ura je bila nekje šest ali sedem in odpravila sem se skozi stanovanjski del priseljencev (da bi lahko bolj objektivno primerjala tudi malo manj čudovite dele Barcelone in Madrida) do La Latine, kjer so bili prav vsi bari in trgi polni domačinov, ki so uživali ob cervezi in sončku. Jaz sem iskala umirjen kraj, kjer bi lahko napisala kartice in spila kakšno kavico, saj sem bila odločena, da zvečer raziščem tudi nightlife, kolikor se brez družbe to sploh lahko. Po tem ko so mi v prvi cercezeriji povedali, da nimajo kave, sem se odpravila v tapas bar, kjer sem dobila odličen cafe con leche in udoben stol, tako da sem začela pisati kartice, vmes pa sem še malo počvekala z natakarjem o Madridovih parkih in Barceloninem morju (in tu je edina frustracija Madrida kar se tiče BCN: uboščki nimajo morja:), pa tudi o Picassovem modrem obdobju. Dobila sem občutek, da so naključni Madrileños bolj odprti in prijazni kot katalonci… mogoče pa tudi tu nisem bila dovolj objektivna, saj sem skozi Madrid hodila kot turistka z odprtimi očmi, skozi Barcelono pa zadnje čase samo še drvim in se kolikor se le da izogibam nadležnih množic turistov. It’s all about the attitude:)

Tudi nasploh sem se v Madridu počutila bolj varno. Manj ljudi je lačno pogledovalo proti moji torbi in bari so bili manj “sumljivi”. Pa tudi sicer sem končno občutila pravo Španijo – že v samih giftshopih je kar mrgolelo bikov, kastanjet, pisanih in rdečečrnih kril, pahljač itd. Konec meseca grem malo pogledat tudi Andaluzijo, kjer bo verjetno tega še več. No, v duhu španske kulture pa sem se odločila, da grem pogledat tudi v tipični Flamenco bar, kjer so ravno ob sredah imeli predstave v živo. Sicer mi je bilo malo zoprno tako sama posedati po restavracijah in barih (prvotni plan Madrida z Anahi je zaradi neusklajenosti najinih urnikov propadel in sem se odločila, da kljub temu grem, pač sama), ampak ko sem si po kavi v tistem baru v La Latini privoščila tudi večerjo ob kozarcu vina, sem nekako zbrala dovolj poguma in se odločila, da bom pač sama vkorakala v bar in poslušala Flamenco. Pa je bilo prav ok, ljudje me niso čudno gledali, tako ali tako pa smo gledali plesalce na odru in Flamenco band, ki me je mimogrede navdušil.

Nekje ob dveh sem prišla nazaj v hostel in naslednji dan imela budilko za ob osmih – tisti, ki me dobro poznate lahko že po tem dejstvu vidite, kako zelo me je Madrid navdušil. Šla sem pogledat še Temple de Edad (ja, precej nenavadno – egipčanski tempelj sredi Madrida), se še zadnjič vsedla na klopco ob zeleni travi, potem pa še sprehod skozi Chuesco in Malasano (neverjetno kako sem se čisto slučajno v teh dneh trikrat znašla na istem trgu) in pri Plaza de Alfonso Martinez, šla počasi na metro in do letališča (ki je mimogrede prav simpatična pisana stavba z lesenim stropom (mogoče mi je zato všeč:) by Rogers Partnership – da ne bo kdo rekel, da samo Fosterja promoviram (ker ga ne:). Na spodnji sliki pa tudi neke Angležinje, ki so zmotno mislile, da so v Barceloni na plaži in so si pred kraljevo palačo na asfaltu privoščile malo sončenja… če bi se malo sprehodile naokrog bi videle, da so za to v Madridu parki! Pa še ena prosta parcela na Calle de Hortaleza, ki očitno čaka na plombo in se mi je zdela neverjetno lepa:) Hm, zdaj pa že pretiravam:)

Torej Madrid me je očaral. Včeraj sem šla na sprehod po Barceloni, ravno zato, da dobim malo bolj svežo primerjavo… da vidim če že kaj manj smrdi in če mogoče imamo kje kak nov košček spomladanske trave. Moja najljubša trasa skozi Barri Gotic, La Ribero in mimo Santa Maria del Mar do morja me je spomnila, da tudi Barcelona ima simpatične uličice, nenavadne bare, tapas in mediteranski utrip… kljub vsemu pa se moja tehtnica v tem rivalstvu nekako nagiba k Madridu… kaj vem, mogoče pa gre tu bolj za tisto začetno zaljubljenost, medtem ko moja dolgotrajna zveza z Barcelono počasi že začenja kazati manj prijazne (in bolj smrdeče:) obraze:) Ah jaz in moja mesta… vse te primerjave in razvrščanja po lestvici najljubših mogoče niso najboljši prijem, ker je res vsako “nekaj posebnega”:) Ampak kaj naj, ko pa imam še vedno (tudi po sedmih mesecih mediteranske terapije) rada seznamčke:) Tako da draga mesta, the race is on;)