TO On The Last Night

Začenja se maj in končuje se Barcelona. Sedim na letališču in čakam letalo, s katerim bom poletela v novo poglavje, vseeno pa si tudi tole zasluži primeren zaključek. Tako da prevrtimo čas nazaj na začetek mojega norega aprila…

Po Madridu sem naslednjih deset dni spet uživala v Barceloni. Ker sem vedela, da kmalu grem, sem res izkoristila vsak trenutek – kavice, kina, večerne pijače, sprehodi ob morju in posedanje po klopcah so se kar vrstili. Končno sem bila tudi v karaoke baru in kar dobro izživela (izpela) to svojo željo:) Res sem se potrudila, da bi izkoristila prav vse, kar mi je Barcelona ponujala in lahko rečem, da mi je uspelo.

Potem je prišla Portugalska. No, pravzaprav sem jaz prišla na Portugalsko:) Verjetno zadnja seminarska ekskurzija, malo manj naporna kot lanska (prav prijetno se je bilo preleviti iz organizatorke/pastirja v navadno študentko/ovčko). Dež v Portu mi je malo pokvaril vtis o mestu, me je pa zato impresioniral Atlantik. Tisti valovi so v oblačnem vremenu delovali še bolj mogočno in neskončno, sol in vlaga v zraku sta mi pošteno umazali objektiv, ampak kljub temu se je izplačalo.

Sicer pa ekskurzija kot ponavadi – arhitektura čez dan in druženje zvečer in ponoči. Neprespanost se je kar stopnjevala in Portovec je bil vsak večer bolj dober. Najlepše pa je seveda bilo spet malo videti dobre stare slovenske prijatelje. S poudarkom na »stare« – letos smo bili najstarejša generacija na ekskurziji in ko sem tam sedela za mizo ob kozarcu portovca in opazovala ter se na trenutke smejala veselim, mladim, pijanim in razigranim fantom in dekletom in ko me niti malo ni mikalo, da bi se jim pridružila, sem se zavedla, da se mi iztekajo študentska leta. No, no, ampak ni še tako hudo, tudi tastari smo se v zadnjem delu avtobusa imeli prav super.

Zdaj sem pa v zraku. Nekje vmes med novim in starim poglavjem – verjetno nekje nad Francijo:)

Ampak nazaj v April. Moje spanje se je tisti teden na Portugalskem drastično skrajšalo in nazaj v Barcelono sem prišla popolnoma sesuta. Pa je bilo treba stisniti zobe in že takoj naslednje jutro spakirati sobo – trije kartoni so zdaj že v Sloveniji (Nina F.: kozarca za vino iz Bordeaux-ja sta baje ostala cela, tako da ob priliki dobiš svojega:) Popoldne sem se skupaj s štirimi seminarci, ki so si po Portugalski privoščili tudi Barcelono, poslavljala od Miesovega paviljona, zvečer pa sta prišli že Daša in Anita. Skupaj z njunima začasnima cimroma smo šli malo posedati k MACBA nato pa v preverjeno poceni Ovello Negro. Naslednji dan je bil bolj turističen oziroma nakupovalni – ali lepše povedano, nadaljevanje poslavljanja od Barcelone. Best of pa je bil, ko so Fontane Montjuica plesale po ritmu Freddiejeve pesmi Barcelona. Such a beautiful horizon…

Potem pa dve uri spanja, zjutraj pa z Anito in Dašo ob treh na avtobus proti letališču in ob šestih na letalo v Sevillo. Spanje z odprtimi usti na letalu mi ni kaj dosti pomagalo, mi je pa zato kava. Tisti, ki veste, v kaj mene spremeni kofein, si lahko predstavljate, da sem od Seville odnesla kar precej:) Andaluzija nam je že kar hitro pokazala svoje čare – imele smo 33ºC! Ob treh smo na železniški dobile črno Opel Corso in se odpravile proti Cordobi. Simpatična južna mestna središča so super, ampak ne za avtomobile, tako da iskanje hostla in parkinga ni bilo vedno enostavno. Ko pa smo parking in hostel končno našle, so nam povedali, da je naša soba poplavljena (?!) in da nas bodo prestavili drugam. Ker smo imele tako lepo parkiran avto smo ta »drugam« iskale kar peš. Aja, v Cordobi smo imele pa 37ºC, aprila! No, v tem drugem penzionu so mislili, da smo dve in ne tri, tako da so nas potem kakšno uro kasneje napotili proti tretjem prenočišču – pristale smo v tipični hiški z notranjim patiom z vodnjakom v sredini, pri neki »babici«, ki je imela cel kup praznih sob – eno za goste, jaz pa sem spala kar v eni od bivših otroških sob (še plišasti medvedek je bil na mizi!). Skratka definitivno boljše kot hostel, ampak kljub temu nam bi tisti dan verjetno več pomenila slaba postelja 5 ur prej kot čudovita pozno zvečer.

Nov dan je prinesel nov pogled na zadevo – vse se je zazdelo čudovito. Bile smo naspane, babica je bila super prijazna in zavedale smo se, da smo noč preživele v čudoviti privatni hiški v čudoviti Cordobi. Sprehodile smo se po mestu, si privoščile čudovit zajtrk, pogledale znamenitosti, slikale cel kup čudovitih otrok (če so bili pa fotogenični:), Anita in Daša pa sta medtem, ko sem jaz imela pavzico na trgu, uspeli nakupiti še neke čudovite šale za 2 € (ja, malo mi je žal, da nisem šla zraven:).

Popoldne smo se odpeljale v Granado. Spet je iskanje hostla bilo zelo stresno in ko smo našle tudi parking smo zanj z veseljem plačale 15€ za čez noč:) Neverjetno, kako je človek na takih natrpanih potovanjih vesel postelje! Noge v zrak za kakšno uro, potem pa večerjica. Zvečer sta Daša in Anita šli na flamenco (izkazalo se je, da ni bil flamenco, je bilo pa baje vseeno fajn), ker pa se je začelo šele ob 23.30, sem jaz morala iti spat, ker me je naslednji dan čakala res dolga vožnja – 450km.

Zbudile smo se ob osmih, hiter ogled Alhambre in že smo šibale proti – pozor – Gibraltarju. Oziroma ne, proti Tarifi. Z Anito sva bili malo skeptični, ker je bila ta pot res malo ekstremna, definitivno pa se je izplačalo. V Tarifi je najbolj južna točka Evrope in tam se srečata Atlantik in Mediteran. Prvi je valovit, drugi popolnoma miren. Kopala sem se seveda v valovih in poskusila odmisliti tisti veter in mraz. Speti lasje so bili popolnoma nesmiselni, saj me je že prvi val popolnoma zmočil, sem pa zato potem naprej uživala v tisti divjini in svobodi, ki sem jo že na Portugalskem občudovala.

Po Tarifi smo šle še v Gibraltar, o katerem lahko rečem le: smešno! Winston Churchill Avenue, rdečelasci z british accentom na joggingu, double deckerji in angleške rdeče govorilnice… Nekako smo se znašle na poti do vrha tiste skale, dokler nas ni ustavla neka cestna zapora oziroma nekaj v zvezi z vojaško bazo ali kakorkoli se temu pač reče. Rahlo neprijeten overall občutek – konstantno trobljenje avtomobilov (pa ne ker jaz ne bi znala voziti – sumim, da je bila bolj krva španska tablica:), grafiti »puta Espana«, merilniki hitrosti (v celi Španiji nismo doživele niti engea radarja ali policaja, na gibraltarju pa seveda ja), še najbolj zoprn pa tist vojaški vtis in Royal Navy in letališče ipd. Ob sončnem zahodu smo počasi zapuščale UK in se napotile v Marbello.

Spet smo čudežno (ampak seveda ne kar takoj) našle hostel, našle parking in potem še neko gostilnico, kjer so imeli samo še krompir, tako da smo imele zelo zdravo večerjo – pivo in ocvrt krompirček. Zjutraj pa spet zajtrk, sprehod po mestu, namakanje nog (in v Dašinem primeru tudi hlač:) v Mediteranu, potem pa počasi proti Malagi. Kjer smo spet komaj našle železniško postajo, kjer smo oddale avto. Prevoženih 879km, v treh dneh, vozila pa sem samo jaz. Kar veliko olajšanje je bilo, ko sem avto parkirala in ko je bilo z njim vse ok. Malaga je bila bolj površno obdelana, ker smo bile kar precej utrujene. Potem pa letalo in domov. »Domov« je zadnjič pomenilo Barcelona.

Naslednji dan mi ni šel najbolje… spet premalo spanja, dokončno pakiranje, sprehod do pošte po kartone, slabo uspelo printanje portfolia… ko sem imela vsega dovolj, sem šla še malo po mestu z Dašo, Anito in Dejanom, pa so me malo spravili v dobro voljo. Zvečer pa smo se spet dobili pri Dejanu, malo nazdravili in potem počasi šli v Gracio, moj najljubši kotiček večerne Barcelone. Tam sta že bili Anahi in Arantxa, z množico še enih drugih prijateljev, trije so bili celo Slovenci. Sploh ne vem točno, kaj smo počeli, ker smo se počasi pomikali in iskali primeren in ne preveč poln barček… nekako mi je kljub vsemu uspelo priti domov šele ob treh. Potem pa še zares zadnji dan. Zapiranje kovčka, lepljenje kartona… karton sem peljala k Anahi (ker še ne vem, kam naj bi ga poslala…) in sva imeli še poslovilno kavico. Daša in Dejan sta me kasneje že čakala v parku Miro in privoščili smo si še zadnjo sangrio (no, vsaj za nekaj časa:). Dejanu in Aniti hvala za slike…

Moram priznati, da so bili kar mešani občutki… v osmih mesecih je Barcelona kljub vsemu postala moj dom. In kar težko sem si predstavljala, da nikoli več ne bom tam tako, kot sem bila zdaj. Razmišljala sem o tem, kako bo, ko pridem naslednjič… ulice se mi bodo zdele domače, pa ne zato, ker bi zares bile, ampak samo zaradi spominov. Vse klopce na katerih sem sedela (in z Žigom pela “Help!”), vse trgovine po katerih sem hodila (in z Dašo in Anito iskala “alter” stvari), vsi tapas bari v katerih sem jedla (in si s Ksenijo privoščila grižljaj beefsteaka), vsi Gaudiji (in prvi obiski z mami), vse stolpnice (in njihova najvišja nadstropja z Matevžem), vse restavracije (in Lobster Paelle z očijem in Polono), vsi barčki (in Martiniji z Bartoszem), vse moderne arhitekture (in Miesove avtobusne postaje s sošolci), vse kavice (in cerveze z Arantxo in Anahi) in vse ulice po katerih sem ob zvoku kitar najbolj uživala sama.

Zdaj pa sem priletela v novo mesto in nekaj časa bo moj dom tukaj.

www.londonina.wordpress.com

;)